Luka Jesih
Spomnim se, kot bi bilo včeraj. 14. maj 2016. Najlepši dan v moji navijaški karieri in datum, ki je poleg dneva rojstva moje hčerke in še kakšnega, da mi punca ne bo preveč zamerila, kar visoko na lestvici datumov, ki so, to lahko napišem, najbolj zaznamovali moje življenje.
Ja, nogomet kotira pri meni zelo visoko. Svoj posvojeni klub Real Madrid sem spremljal na derbijih z Barcelono, v živo proslavljal zmago v Ligi prvakov, navijal za Slovenijo na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki, a nekaj je vsa ta leta v mojem nogometnem udejstvovanju manjkalo. Uspeh domačega kluba. Olimpije. Najboljšega kluba na svetu. Ali vsaj najljubšega. Kluba, zaradi katerega še zdaj slišim kakšno pikro na moj račun, češ, kako lahko navijam za Olimpijo. Nekateri ne bodo nikoli razumeli.
A tistega 14. maja 2016 je bil moj dan. Naš dan. Spomnim se, ko sem objet z najboljšima prijateljema čakal, da Kronaveter izvede enajstmetrovko, obenem pa, kako ironično, je bila edina prepreka pred mojim življenjskim ciljem vratar Rudarja, študijski kolega iz novinarskih dni – Matic Čretnik. »Samo ta naj gre notri, pa ne rabim ničesar več v nogometu. Samo ta. Dovolj časa smo čakali,« sem si govoril. Verjamem, da je marsikdo, tako kot jaz, s tistim zadetkom začel drugače spremljati Olimpijo. Jaz osebno sem se pomiril. Uspelo mi je. No, dejansko je uspelo borcem na igrišču. A vseeno. Prvaki smo.
Ob vsesplošni norišnici na igrišču do mene priteče prijatelj in pokaže ulov: »Dobil sem dres Delamee Mlinarja, na ograji sem si potrgal hlače, a je bilo vredno.« Še vedno zbiram misli in ne vem kako in kaj, a me prešine – nujno potrebujem nekaj iz tekme za spomin. Gledam okoli in vidim igralce, ki proslavljajo uspeh Olimpije z navijači, prijatelji in družino brez dresov, hlačk, kopačk in rokavic. Nič jim ni ostalo. Vse je romalo v roke navijačev. A to ne more uničiti mojega veselja. Vedno se čez nekaj dni, mesecev ali let najdejo stvari.
Odpravim se proti tunelu za igralce, ko kar naenkrat iz njega priteče Aris, na glas zavpije »Evo vam drese!« in v zrak vrže komplet iz prvega dela: hlačke, dres, ogrevalne majice itd. Na pamet skočim, odrinem kolikor je mogoče in v roke ujamem dres. Umazan dres Arisa Zarifovića, ko smo postali prvaki! Sanje.
»Hitro ga obleci, meni so ga skoraj strgali iz rok,« me opozori prijatelj. Navdušenje je na vrhuncu, slikamo se z igralci, pogovarjamo o tekmi, kolikor se je sploh v evforiji spomnimo, ko kar naenkrat v rokah držim kotno zastavico. »Luka, evo za muzej,« pravi prijatelj. Odlična ideja, za katero verjamem, da bi zavzemala osrednje mesto v muzeju, a mi jo je varnostnik na žalost vzel ob izhodu iz stadiona. A dres je bil moj in čeprav umazan je bil z mano tako na slavju pred Namo kot kasnejšem žuranju v Cuttyu. Kot zbiratelj se iskreno kesam, saj je to edini nošen dres, ki sem ga imel kadarkoli oblečenega, a enostavno sem čutil, da ga tisti večer moram imeti. Logično je, da ga naslednji dan nisem opral. Naj govori zgodbo. O dolgem čakanju in še večjem veselju.
Dve leti sem čakal na podpis, saj je bila ideja že od začetka, da Aris zaključi zgodbo s podpisom in se dres uokviri. Nervozen sem, saj Arisa ne poznam, a vsi so mi govorili, kakšen kralj je. In imeli so še kako prav. Ne vem, ali sem kdaj spoznal bolj sproščenega nogometaša in tisti dve uri, ko sva sedela v baru, pila kavo in obujala spomine na Velenje si štejem v veliko čast.
Že takoj, ko je videl dres, mi je rekel: »U tole je pa dres iz prvega polčasa, ko sem odbil eno žogo iz kazenskega z glavo, pa sem se podrsal po trebuhu, vidiš ta blaten madež?« A glavna dilema je bila – kaj napisati na takšen dres. Včasih sem želel, da nogometaši napišejo posvetilo meni, kasneje zelenemu muzeju, a pri tem dresu je bilo drugače. Želel sem nekaj več. »Aris, kaj bi ti napisal,« ga vprašam? »Nekaj v smislu, da smo osvojili po dolgem času,« mi odgovori. Uf, dobra ideja, pomislim. Odprem telefon in zgolj zato, da še enkrat preverim, vtipkam v Google Rudar Velenje – Olimpija. 14.5.2016.
Napiši »21 let čakanja je konec. 14.5.2016 in tvoj podpis.«
»Si prepričan, da je 14.5.2016? Da ne bova kaj zaj…,« me vpraša.
Prepričan sem, Aris. 100% prepričan.
