Luka Jesih
Šali, zastavice, dresi, kopačke in rokavice. Ideja o zelenem muzeju je vsebovala vse omenjene artikle, a sem potiho razmišljal tudi o stvareh, ki so nenavadne in bi zbirko dvignile na višji nivo, ko bi dejansko lahko govorili o muzeju. Obiskal sem nekaj nogometnih muzejev, se pozanimal pri ostalih zbirateljih in ugotovil, da je najtežje dobiti igralčeve osebne stvari – priznanja, plakete, medalje in pokale, saj ponavadi vsak želi to zadržati zase, pokale, ki jih dobi klub pa je tako skoraj nemogoče dobiti.
A nemogoče je mogoče.
In čeprav verjetno nikoli ne bom dobil vseh medalj, pokalov in priznanj, sem si zadal cilj, da jih poizkušam dobiti vsaj nekaj in tako oplemenitim svojo zbirko. Le tako bom lahko govoril o muzeju in ne zgolj o zbirki. Verjetno bo skozi proces nastajanja muzeja vse to veliko lažje, saj bom lahko predstavil svojo idejo in jo podkrepil s slikami Olimpijinih stvari, a vseeno mi je že v začetku uspelo pridobiti nekaj izjemno vrednih stvari.
Prva medalja v obliki priznanja je prišla iz Srbije. Kontaktiral me je zbiratelj, ki je na boljšem trgu v manjšem skrbskem mestu našel omenjeno medaljo in naj bi pripadala nekomu s 300 nastopi v zelenem (še prej črno-belem) dresu. Cena je bila visoka, medalja zanimiva, a vseeno sem želel vedeti vsaj nekaj o njej. Na žalost ni bilo nobenih podatkov, a so me zbiratelji iz tujine prepričali, da je vredna svojega denarja in bo dobrodošla stvar v moji zbirki. Ob nakupu sem poizvedoval še naprej in rešil me je Miha Zupan, ki je strokovnjak za zgodovino Olimpije, ki se je spomnil nekega članka iz Dnevnika o skupščini kluba 13. decembra 1968. V njem je pisalo:
»Na koncu so podelili priznanja igralcem, ki so odigrali za črno bele že več kot 300 tekem (Jovičević, Srbu, Corn, Zagorc, Đorlev).«
Verjetno ne bom nikoli vedel, komu je medalja pripadala, a vseeno je vrednost medalje s tem zapisom narasla in ponosen sem, da jo imam v zbirki.
Po omenjeni medalji sem iskal naprej in naletel na bivšega nogometaša Olimpije Amirja Agića, ki je pripadal generaciji, ki sem jo začel spremljati kot otrok. Moja ideja o Zelenem muzeju mu je bila všeč in odločil se je, da mi poleg dresa prinese še priznanje oz. plaketo (ne vem niti, kako bi to poimenoval) za drugo mesto v finalu pokala NZS v sezoni 1998/99, ki ga je Olimpija na žalost izgubila. Čeprav nas je premagal rival, sem bil nad priznanjem navdušen, obenem pa Amirju izjemno hvaležen.
Očitno je začutil mojo hvaležnost in predvsem entuziazem, saj mi je čez nekaj mesecev prinesel še zlat krožnik, tokrat za zmago v finalu pokala v sezoni 1999/00, ko je Olimpija na dveh tekmah s skupnim izidom 3:2 premagala Korotan in postala zmagovalec pokala. Izjemen krožnik, ki mi je dal zagon za naprej in odločil sem se, da poiščem vse stvari, za katere so mi govorili, da jih je nemogoče dobiti.
Sanjam o medalji iz Velenja, ko smo po enaindvajsetih letih postali prvaki, sanjam o medalji iz finala pokala v Celju, ko smo premagali Maribor in najbolj od vsega sanjam o pomanjšani zlati žogi, ki jo dobi klub ob zmagoslavju v prvi ligi.
Sanjati je navsezadnje dovoljeno. In verjamem, da se sanje lahko tudi uresničijo.
