Interesi nacionalnih zvez, lig, klubov, igralcev in navijačev ne smejo postati podrejeni donosom vlagateljev. Nogomet ne sme zastaviti svoje prihodnosti zaradi finančnega dobička. (UEFA)
Nihče ne prodaja nogometa. To ni nekaj, kar bi FIFA kadarkoli sprejela. (FIFA)
Vse je torej super, UEFA in FIFA lepo skrbita za nas, kakršnakoli kolumna je nepotrebna. No, šalo na stran, čeprav je novi načrt FIFE neslavno propadel, pa je zadnje dogajanje v svetu nogometa še kako pomembno. A da bi razumeli dogajanje, ki se je zadnje dni razplamtelo v nogometnih krogih, se moramo prebiti prek korporativne latovščine javnih sporočil ter si ogledati ozadje spora. Ta namreč traja že dlje časa in pravzaprav ni nekaj novega, pač pa je zgolj zadnja etapa v dolgotrajni kapitalski bitki. Bralca zato napotujem tudi na moji predhodni kolumni o amerikanizaciji in superligi. Določene osnovne poteze, ki so bistvene za prikaz trenutnega dogajanja, se bom sicer trudil čim jasneje povzeti, a za celostno razumevanje je vendarle, kot bi arogantno rekel Schopenhauer, »predpostavljeno tudi poznavanje te zgodnejše kratke razprave«.
Pakt med UEFO in FIFO, ki je nastal ob propadu superlige in ki sta ga obe organizaciji podpisali s figo v žepu, je trajal zgolj nekaj mesecev. Odtlej namreč v ozadju že pet let poteka boj za nadzor nad globalnimi tekmovanji, ki je kulminiral ta teden, ko je FIFA na svoje članice naslovila pismo o nameri ustanovitve nove družbe, ki bo upravljala komercialne pravice tekmovanj pod okriljem svetovne nogometne zveze. Odziv UEFE in tudi medijev je bil totalen. Vrstili so se očitki, da FIFA izkorišča naš (njihov?) šport za bogatenje sebe in svojih prijateljev, da je bil postopek izpeljan nedemokratično in brez resnega posvetovanja, da FIFO zanima zgolj finančni donos, da prodajajo nogomet, da se gre za samo dušo igre, da ne upoštevajo klubov in navijačev in tako dalje in tako naprej. Vse lepo in prav, UEFA ima seveda pravico, da svoje interese zastopa tudi na ideološki ravni, zato se ne čudim, da prodaja takšne pravljice. Čudim se, da jih kdo kupi.
Ob branju vseh tem silnih litanij in paskvilov bi neuki bralec pomislil, da je UEFA nogometna zveza nekakšne evropske komunistične utopije, kjer je bil denar odpravljen in kjer srečni ljudje žogo brcajo zgolj za navijače in svojo dušo, zdaj pa da želi zlobni ameriško-sionistični kapital s svojimi dolgimi kremplji tej dobri in čisti skupnosti ukrasti to pristno samoupravno nogometno idilo. UEFA namreč upravlja z letnim proračunom čez pet milijard evrov, kar je celo več od FIFE, v Evropi potekajo največji nogometni posli in vse odločitve v evropskem nogometu so skoz in skoz prežete s kapitalskimi interesi. Vse evropske tekmovalne reforme so namenjene povečavanju finančnih donosov in vsi razporedi tekem se prilagajajo iztiskanju čim večjih dohodkov od televizijskih pravic. Večina dobička se nato deli najbogatejšim, majhni evropski klubi, na katere se v takšnih časih vsi silno radi sklicujejo, pa dobijo od UEFE natanko nič evrov.
Prvi očitek je bil sicer nevsebinski, češ da je bil predlog pripravljen brez demokratične razprave. To je sicer res, vendar vsi, ki delujemo v nogometu, vemo, da na način široke demokratične razprave z vključitvijo klubov, igralcev in navijačev ni bil sprejet noben predlog v nobeni večji organizaciji že več desetletij. Takšen način sprejemanja odločitev morda delno pritiče času pred drugo svetovno vojno, o čemer lahko poslušate v našem nogometnem antikvariatu, definitivno pa ne modernemu nogometnemu ustroju, kjer so finančni interesi pač preveliki, da bi se spraševalo tam neke nogometaše in navijače.
Gre torej za klasično mazanje oči, ki v prevodu pomeni zgolj to, da si ne UEFA ne FIFA ne želita, da bi se kdo (razen njiju seveda) pogajal z nacionalnimi nogometnimi zvezami neposredno. Če bi ta argument vzeli resno, bi se namreč morali vprašati, kako je UEFA lahko poslala odgovor oziroma grožnje v enem samem dnevu. Kako je lahko UEFA v enem samem dnevu opravila najširšo javno razpravo s klubi, igralci, navijači in ostalimi, na katere se sklicuje? Kako je lahko UEFA v enem samem dnevu opravila vsa ta silna demokratična posvetovanja? Očitno ima res sposobno vodstvo.
Toda posvetimo se raje vsebini. Model, kjer se trženje tekmovalnih pravic prenese na neko zasebno podjetje, očitno pomeni prodajo nogometa, izgubo duše in podobno. Dobro, recimo, da se strinjam. Toda kje je bil potem ves ta panični direndaj o prodajanju nogometa lani, ko je UEFA trženje njenih tekmovanj prenesla na komercialno podjetje UC3, katerega ena glavnih finančnih partnerjev sta ameriški privatni sklad Relevent Sports ter Alibaba. Zakaj lani NZS ni pisala o obvezah tržne donosnosti in prodajanju nogometa? Zakaj so se lahko lani interesi nacionalnih zvez, lig, klubov, igralcev in navijačev podredili donosom UC3? Zakaj NZS v skrbi za dobro nogometa temu ni glasno nasprotovala? Zakaj se je lani takšnemu modelu dalo legitimnost in zakaj je UEFA imela »moralno avtoriteto prodati to, kar ji je bilo zaupano v skrb za prihodnje generacije«? Vprašanja so seveda retorična.
Če bi v zadnjem javnem sporočilu UEFE besedo FIFA nadomestili z UEFA, bi dobili očitke, ki bi jih v preteklosti prav lahko kdo drug očital njim samim. Pravno-formalne povezave s privatnim kapitalom so v primeru FIFE in UEFE resda nekoliko drugačne, a težko bo kdorkoli dokazal, da bi bili kapitalski pritiski morebitnega 20 odstotnega lastništva Thrive Capitala bistveno drugačni od zgoraj omenjenih komercialnih poslov UEFE, UC3 in Releventa. Mimogrede, tako kot brat Trumpovega zeta Joshua Kushner je tudi CEO Releventa, privatnega podjetja, na katerega je UEFA prenesla marketing in prodajo pravic svojih tekmovanj, Daniel Sillman jud, a če bi kdo to izpostavil ob kritiki UEFE, bi bil deležen kvečjemu očitkov o antisemitizmu.
Sillman, eden najbogatejših ljudi v svetu športnega marketinga, je bil sicer tudi član upravnega odbora prireditelja svetovnega prvenstva v Miamiju, kar dokazuje, da so dejanski kapitalski interesi izza UEFE in FIFE precej prepleteni. To dokazuje še eden izmed najpomembnejši akterjev v svetovnem nogometu Nasser Al-Khelaifi iz Katarja, ki je predsednik PSG-ja in organizacije klubov ECA, solastnice UC3. Malokdo ve, da Katar ni bil zgolj gostitelj svetovnega prvenstva, pač pa prek blagovne znamke Visit Qatar tudi eden glavnih komercialnih partnerjev Eura 2024.
Če je odnos do komercializacije zlagan, pa je vsaj skrb za obremenitev nogometašev pristna, boste morda rekli. No, pa si poglejmo dejstva. Pol stoletja nazaj je nogometaš, ki je igral v pokalu prvakov v letu svetovnega ali evropskega prvenstva, odigral maksimalno kakšnih 50 tekem. Vzemimo za primer sezono 1975/76 in Jugoslavijo, ki je gostila evropsko prvenstvo. Igralec Hajduka, ki je bil hkrati tudi član državne reprezentance, denimo Jurica Jerković ali pa Ivica Šurjak, bi v tej sezoni, če bi igral na vseh možnih tekmah, lahko odigral 34 tekem v ligi, pet tekem v pokalu Maršala Tita, šest tekem v pokalu prvakov, štiri tekme v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo ter dve tekmi na evropskem prvenstvu. Teoretično bi lahko odigral še tri tekme več, če bi se Hajduk uvrstil v finale pokala prvakov, skupaj torej največ 54 tekem, 39 pod okriljem jugoslovanske zveze in 13 po okriljem UEFE. Sem lahko dodamo še dve potencialni tekmi za interkontinentalni pokal, nekakšno poluradno domislico UEFE, v kateri sta igrala evropski in južnoameriški prvak, ter reprezentančne prijateljske tekme. Jugoslavija je v tej sezoni sicer igrala zgolj tri prijateljske tekme.
Povečanje števila tekem seveda bistveno vpliva na obremenitev igralcev, saj lahko igralec skupaj s prijateljskimi srečanji odigra 90 ali več tekem na leto, torej eno tekmo na štiri dni oziroma v praksi še več, saj januarja in junija načeloma ni tekem.
Danes najbolj znani nogometaši na svetu seveda odigrajo precej več tekem. Ker Hajduk redno izpada, vzemimo za primer raje Olimpijo. Če bi v sezoni 2027/28 Olimpija prišla do finala evropske lige, Slovenija pa do finala evropskega prvenstva, bi nek njun igralec lahko odigral 36 tekem v državnem prvenstvu, sedem tekem v pokalu, osem tekem v kvalifikacijah za evropsko ligo, 17 tekem v evropski ligi, osem tekem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, sedem tekem na evropskem prvenstvu in eno tekmo za interkontinentalni pokal FIFE. Tak igralec bi torej brez prijateljskih odigral skupno 84 uradnih tekem, 43 pod okriljem NZS, 40 pod okriljem UEFE in eno pod okriljem FIFE. Tekme pod okriljem domače nogometne zveze so torej v zadnjega pol stoletja ostale na približno enaki ravni, v interkontinentalnem pokalu se, odkar ga je FIFA prevzela od UEFE, igra celo tekma manj, praktično ves prirastek pa odpade na UEFO. Kakšen dodaten komentar pravzaprav niti ni potreben.
Povečanje števila tekem seveda bistveno vpliva na obremenitev igralcev, saj lahko igralec skupaj s prijateljskimi srečanji odigra 90 ali več tekem na leto, torej eno tekmo na štiri dni oziroma v praksi še več, saj januarja in junija načeloma ni tekem. Toda to bi bila že tema za posebno kolumno, saj se tu osredotočamo predvsem na finančni in spektakelski vidik sprememb. Povečanje tekem je namreč svojevrstna obremenitev tudi za gledalca, ki nogometa praktično ne more več spremljati celostno niti v smislu rezultatov, kaj šele, da bi si vse tekme tudi ogledal. V ligi prvakov je bilo nekoč 61 tekem, danes jih je 273, na evropskem prvenstvu so bile nekoč štiri tekme, zdaj jih je 51, na svetovnem prvenstvu je bilo nekoč 38 tekem, zdaj jih je več sto. Tudi tu je največja razlika nastala pri tekmovanjih UEFE, ki je občutno povečala število tekem ne le na evropskih prvenstvih in v evropskih pokalih, temveč tudi v kvalifikacijah za omenjena tekmovanja, hkrati pa je uvedla še ligo narodov.
Nenavadno je, da UEFA in NZS FIFI zdaj očitata, da pri spremembi tekmovanj gleda skozi prizmo donosnosti in ne tega, kaj je najboljše za nogomet. Ravno UEFA namreč že najmanj tri desetletja vsako spremembo v tekmovalnih sistemih uvaja ravno zaradi višjih donosov in ne zaradi boljših tekmovanj. Od reform v ligi prvakov, razširitve evropskega prvenstva, uvajanja novih in novih tekmovanj itd. Še več, ob omenjenih reformah UEFA in njeni podporniki vselej sami izpostavljajo, da bodo spremembe prinesle več denarja, kar da bo koristilo razvoju nogometa, ker da je to skladno s splošnim napredkom v družbi in da smo vsi, ki temu nasprotujemo, omejeni in nazadnjaški. Povsem isti argumenti torej, kot jih je nazadnje uporabila FIFA, le da pri UEFI nekako čudežno veljajo, medtem ko so pri FIFI domnevno zgolj izgovor za prodajo nogometne duše. Ta shizofren odnos mi je resnično fascinanten in si ga razen medijske in marketinške moči UEFE še vedno ne znam dobro razložiti.
Ko Trump izjavi, da je poklical Infantina glede rdečega kartona, sledi splošen (sicer upravičen) pogrom, ko pa denimo Vučić pred kakršnimkoli uradnim in demokratičnim postopkom izjavi, da bo Beograd gostil finale evropske lige, pa se to vsem zdi normalno. Ko FIFA dejansko izbriše karton omenjenemu igralcu, je to konec nogometa, ko pa UEFA spremeni celoten tekmovalni sistem lige narodov po izpadu nemške reprezentance, zato da bi ta igrala tudi naslednje leto, pa je to nekaj normalnega in vsi ti poštenjakarski novinarji in navijači niti ne črhnejo. Ko FIFA napove kakršnokoli spremembo tekmovanj, se ji takoj očita komercializacija in profit, ko pa UEFA v svoje tekmovanje vabi komercialno zanimive ekipe, ki se tja sploh niso uvrstile, saj se lige niso dokončale, pa je to spet nekaj normalnega. Ko nekaj napove FIFA, mediji in navijači idejo kritizirajo, ne da bi jo sploh prebrali, ko nekaj podobnega napove UEFA, najdejo tisoč in eno opravičilo zakaj je to nujno, dobro in koristno. Karkoli počne FIFA, se njenim funkcionarjem očita osebno bogatenje in korupcija, karkoli počne UEFA, pa je zgolj v skrbi za nogomet.
Kot sem nakazal že zgoraj, tu nikakor ne gre za to, kaj je najboljše za nogomet, pač pa za to, kdo bo iz njega izvlekel večje dobičke. Frakcije ameriškega, arabskega in drugega kapitala na eni ali pa na drugi strani, nekatere celo na obeh. FIFA trdi, da nogometa ne prodaja in da bi v novem sistemu nacionalne zveze »dobile možnost postati dejanske soudeleženke pri izkoriščanju komercialnih priložnosti nogometa v svojih državah, pri čemer to ne bi ogrozilo niti duha niti sistema upravljanja FIFE oziroma nogometa.« Tudi UEFA trdi raznorazne podobne stvari, ki ste jih lahko prebirali zadnje dni in ki sem jih že navajal zgoraj. Oboje je seveda popolna neumnost, a začuda ljudje neumnostim UEFE verjamejo, neumnostim FIFE pa ne. Razlika je morda v tem, da Infantino in Trump pri FIFI to počneta na silno primitiven in nespreten način, medtem ko so pri UEFI bolj prefinjeni. V kapitalu, ki stoji za njima pa ni nobenih razlik. Od glave do peta je oškropljen z našo krvjo, kot bi rekel Marx.
In za konec še NZS. Ta nesrečna NZS, za katero marsikdaj pozabljamo, da je enakovreden član tako FIFE kot UEFE, pri čemer pa je FIFA seveda krovna organizacija. NZS se je na idejo FIFE brez kakršnekoli širše debate odzvala v enem dnevu, čeprav bi v teoriji lahko med klube v triletnem ciklu razdelila kar 35 milijonov, torej 150.000 evrov na klub. No, v trenutni konstelaciji moči česa drugega seveda niti nismo pričakovali. Ko bi se vsaj kdaj tako hitro obrnila tudi v drugih primerih, denimo ob fizičnih napadih, sumih o prodanih tekmah, neizplačilih nogometašem in podobno. Vodstvu trenutna situacija očitno ustreza, člani na dnu piramide pa bomo na koncu spet dobili, da se vulgarno ne izrazim kaj.
