Olimpija, Olimpija … Od evforije do depresije in ponovno do evforije. Vse to v roku 14 dni. Vse od odhoda Alberta Riere se navijači pogosto sprašujemo, kako bo novi trener Joao Henriques nadgradil ekipo, ki jo je dobil iz Špančevih rok. Rierovo moštvo je bilo zelo uspešno, a vedno se najde prostor za izboljšave. Primerjave so velikokrat nehvaležne in temeljijo na interpretacijah posameznikov. Različne igralce, sisteme, nasprotnike, tekmovanja in obdobja je težko spraviti na isti imenovalec. Ne glede na to pa bom vsaj v grobem poskušal na hitro opisati razlike in skupne lastnosti med strokovnjakoma.
Analiziral sem njune štiri evropske tekme. Mediji so že pred prihodom Henriquesa na veliko pisali o njegovi relativno skromni statistiki na Portugalskem. Pa vendar je (zaenkrat) zaprl usta vsem nejevernim Tomažem.
Riera je na začetku večino časa igral s tremi osrednjimi branilci v fazi napada (pet v obrambi), Henriques pa se večinoma poslužuje napada z dvema in obrambo s štirimi nogometaši. Nisem ravno pristaš besedičenja o sistemih, ker nekaj je formacija v izgradnji napada in v napadalni tretjini in nekaj v obrambni. Lahko pa omenim, da je Henriques načeloma začenjal s postavitvijo 4-2-3-1, Riera pa s 4-1-4-1 in 3-4-1-2.
Pri obeh trenerjih je bilo doseženih podobno število zadetkov (majhen nabor tekem), vendar pa je imela Portugalčeva ekipa boljši xG (pričakovani zadetki), s tem da so bolje izkoriščali priložnosti (razlika med dejanskimi zadetki in xG je +1,59). Oba strokovnjaka sta dosegla več zadetkov, kot naj bi jih xG prikazoval. Ravno to je zanimivo, ker je bila Olimpija pod Špancem na oko zelo ofenzivno naravnana ampak število zadetkov tega ne odraža. Na zgolj 7 tekmah v lanski ligi je ekipa dosegla 3 ali več zadetkov. Izstopajoča je seveda zmaga nad Taborom v Sežani z 0:8.
Če pogledamo strele je 62:58 v prid Henriquesu. Velika razlika pa je v strelih izven kazenskega prostora. Pod Špancem so bili zgolj trije streli usmerjeni v okvir vrat, pod Portugalcem jih je bilo kar devet. Tu se dobro vidi razlika v mentaliteti. Riera si je na vsak način želel žogo na »malonogometni« način spraviti za vratarjev hrbet, Henriques pa dopušča več svobode v napadu. Dokaj presenetljivo je, da je Henriques naravnan izredno ofenzivno. Igralci v fazi napada stojijo izredno visoko, po pet ali celo šest v liniji. Seveda je to vse lažje, ko pa zadaj krije prostor neuničljivi Doffo.
Izrazito pa se poznajo spremembe pri podajah. Rierova ekipa je uspešno oddala kar 699 točnih podaj več od Portugalčeve. Vendar pa je treba vzeti v kontekst to, da je Rieriova Olimpija odigral kar 53 minut več od Henriqueseve, saj se je dvakrat tekma zavlekla v podaljške. Za to je bolj verodostojna metrika »match tempo«, ki opisuje število podaj na minuto, ko je ekipa v posesti. Tu ima Španec prednjači dobro podajo več od Portugalca.
Večje število podaj pa se pozna tudi pri posesti, ki je letos manjša za 6,4%. Oba si seveda želita dominacijo na žogi ampak Henriques ni tako obseden z neskončnimi podajami in držanjem žoge v posesti. Igra je bolj direktna. V vseh statistikah povezanih s točnimi podajami (podaje naprej, v stran in nazaj), je Riera precej nad Henriquersom. Po drugi strani pa Henriques nič ne zaostaja pri odstotku natančnih podaj oziroma je za dober odstotek celo boljši (84,1 % proti 85,7 %).
To je razumljivo, saj je Riera vse stavil na pozicijski napad, čeprav sta v tem zelo izenačena (159 proti 153 za Riero). Razlika pa je v strelih, ki so se končali po pozicijskem napadu. Tu je Henriques boljši za kar 10 strelov. Zdi se mi fascinantno, da so pod Portugalcem igralci izvedli mnogo več uspešnih globinskih podaj (podaja, ki ni predložek, v kazenski prostor, ki je usmerjena maksimalno 20 metrov znotraj območja nasprotnikovih vrat.) Je pa ob tem upoštevati, da te globinske podaje velikokrat razumemo kot »štrikanje« pred nasprotnikovimi vrati in včasih vzbuja navijaško nelagodje. Zaradi večjega števila globinskih podaj je posledično tudi več stikov z žogo (Riera 63, Henriques 103) in »prihodov« igralcev v nasprotni kazenski prostor.
Pri zadetkih bi dodal, da je letos že kar nekaj zadetkov padlo po prekinitvah, kar lansko sezono ni bil pogost pojav. Prekinitve so zelo natančno izdelane. Spomnite se Elšnikovega drugega gola proti Ludogorcu. Igralci so se postavili v blok, da je bil Timi sam v prostoru. Prav tako se ustvarja zmeda s pokrivanjem ljubljanskih nogometašev z izmenjavo izvajalcev (Sešlar, Jorge Silva). Več o tem si lahko preberete na Instagram profilu od kolega @slostats.
OBRAMBA
Rierova filozofija ni temeljila na obrambi oziroma je bil napad njegova najboljša obramba. To se kar nekajkrat ni izkazalo za pametno potezo. Samo spomnite se tekme proti Bravu. Ker so igralci stali zelo visoko se je za njimi odpiralo morje praznega prostora, ki ga je nasprotnik odlično izkoriščal. Igralci tudi niso bili v stanju »Rest Defence«. To je sedaj zelo popularen obrambni termin, ki temelji na tem, da je ekipa, ki napada karseda pozorna na morebitno izgubljeno žogo in da se posledično preseka protinapad. Igralci, ki niso neposredno vpleteni v napad (Doffo, Ratnik, Muhamedbegović, Sualehe), morajo pokriti prostor in delovati kot varovalke pri izgubljenih žogah.
Boljše, kot imaš kritje in obrambni sistem za hrbtom, višje lahko napadaš. Če zataji ta obramba, potem se ti lahko pripeti Bravo ali Liverpool proti Unitedu (7:0). Namenoma omenjam to tekmo, ker je o tej vrsti obrambe pred časom govoril Erik Ten Hag, trener Manchester Uniteda. Eno oko na napadu, drugo na obrambi. Ta vrsta obrambe je lansko leto kar nekajkrat močno zatajila.
Henriquesova Olimpija je dopustila 4 strele v okvir manj kot Rierova. Nasploh sta obrambi zelo izenačeni po statistikah. Bi pa ob tem omenil izgubljene žoge, kjer je največja razlika. V povprečju letošnja ekipa izgubi posest (napačna podaja, izgubljen dvoboj itd.) 99-krat, lanska pa 114-krat. Razlika sicer ni velika ampak se lahko pozna na igrišču. Je pa razumljivo, da se je pod Riero izgubljalo več posesti, ker je bila ekipa več pri žogi kot letos in da je odigral kar 53 minut več. Če pretvorimo v odigrane minute sta obe ekipi izgubili po eno posest na odigrano minuto.
V pridobljeni posesti je boljši Riera (344 proti 389) vendar pa je Portugalec malenkost uspešnejši v pridobljeni posesti v napadalni tretjini igrišča. Ključ obeh obramb je seveda Matevž Vidovšek. Lansko sezono je reševal nerešljivo in tudi v letošnji nadaljuje z dobro formo. Na evropskih tekmah je ubranil že tri enajstmetrovke v rednem delu tekme.
Kar se tiče discipline je ekipa letos bolj »mirna« kot lani (letos 11 rumenih, lani 15). S tem, da je lani ekipa imela tudi eno izključitev (Sešlar proti Sepsiju).
Zadnjič sem na svojih družbenih kanalih pisal metriki imenovani PPDA (Passes Per Defensive Actions). To orodje pomaga razumeti kako ekipe vršijo pritisk/presing na nasprotnika. PPDA je količnik med številom podaj ekipe, ki napada in številom defenzivnih dejanj ekipe, ki se brani. Defenzivno dejanje je vsak prekršek, duel, prestrežena žoga itd. Dogodki se beležijo samo na srednji in napadalni tretjini igrišča od ekipe, ki napada. Nižja kot je vrednost PPDA, bolj intenziven je presing.
Če pogledamo le tekmi z boljšimi nasprotniki (Sepsi pri Rieri in Ludogorec pri Henriquesu) je Portugalčeva ekipa boljše izvajala presing na Bolgare kot Špančeva na Romune. Dobro so zgostili sredino, prekinjali napade in silili nasprotnika, da je igral po bokih. Na prvi tekmi proti Valmieri je bil PPDA Olimpije celo 4,18. Se pravi, da so igralci Valmiere uspeli odigrati zgolj dobre štiri podaje na eno defenzivno akcijo Olimpije.
POD ČRTO
Albert Riera je bil (in je še vedno) poživitev za naš nogomet. Njegova filozofija je temeljila na neskončnih podajah in posesti. Držal se je samo enega plana. Niti enkrat ni začel dve zaporedni tekmi z istima začetnima enajstericama. V povprečju je v ligi opravil skoraj štiri zamenjave igralcev v začetnih enajstericah iz ene tekme v drugo. Igralce je pošteno rotiral po pozicijah in jim dodeljeval različne vloge. Za vedno bo zapisan v našo zgodovino četudi z malo grenkim priokusom na koncu.
Na drugi strani pa Joao Henriques deluje veliko bolj pragmatično in direktno. Zaupa istim nogometašem, menjave so predvidljive in sistem se ne spreminja tako drastično, kot se je pri Rieri. Ne uvaja nekih novih taktičnih trendov v naš nogomet, drži pa se svojega ritma. Je prvi strokovnjak v zgodovini Olimpije, ki na štirih zaporednih evropskih tekmah ni zamenjal začetnih enajsteric ter je tudi edini, ki na svojih prvih štirih evropskih tekmah ni bil poražen. Je nekakšna portugalska verzija Mauricia Pochettina, saj ne izstopa, rad ima delo z mladimi ter uvaja pragmatizem ob dovršeni igri v obrambi in hitrih prehodih v napad.
Samo poglejte si, kakšne stvari lahko klub doseže, če se obdrži jedro ekipe več kot sezono in se odhajajoče igralce nadomesti z nogometaši, ki imajo določeno dodatno vrednost.
Tu bi rad dodal še nekaj, kar navijači »trobimo« že vrsto let. Olimpija je dosegla zgodovinski uspeh z zmago nad Ludogrocem. Samo poglejte si, kakšne stvari lahko klub doseže, če se obdrži jedro ekipe več kot sezono in se odhajajoče igralce nadomesti z nogometaši, ki imajo določeno dodatno vrednost. Muhamedbegović je nadvse dostojna menjava za Crnomarkovića, Jorge Silva ima na računu že tri asistence, Fadida je kot menjava dosegel hat-trick, Motika vnaša energijo, Florucz ima ogromno potenciala …
Enostavno ne moraš vsako leto razprodati vso klubsko srebrnino in upati na uspeh v Evropi. Moderni nogomet je sicer instant nogomet ampak nekaterih »žogobrcnih« aksiomov in naravnih zakonitosti ne more ukaniti noben denar.
