»Attack wins you games, defence wins you titles,« je pred leti dejal legendarni Škot Sir Alex Ferguson. Sedaj že dodobra obrabljena fraza, ki pa je v nogometu še kako aktualna. Preslikamo jo lahko tudi na trenutno Olimpijo.
V tej sezoni je Olimpija odigrala že 12 tekem, 7 mednarodnih in 5 prvenstvenih. Zgolj na eni od teh je obramba zdržala brez prejetega zadetka (proti skromni Rogaški). Na dosedanjih ducat tekmah so zmaji prejeli reci in piši že 21 zadetkov, kar je največ po sezoni 2013/14, v kateri so v enakem obdobju prejeli isto število golov. Takrat je mlado ekipo Ljubljančanov vodil Andrej Razdrh. Enaindvajset prejetih zadetkov je trikrat več, kot jih je Olimpija prejela pod Bišćanom v sezoni 2017/18.
V čem je torej problem, da nogometaši popolnoma odpovejo v fazi branjenja? Razlogov je (kot vedno) več. Sam bi izpostavil psihično in fizično utrujenost, mehkobnost v duelih in taktično nedisciplino. Tu bi dodal še izrazito neizkušenost na evropskih tekmah. Pred to sezono so imeli vsi igralci v trenutni ekipi skupaj na računu zgolj 49 nastopov v mednarodnih tekmovanjih! Igranje dveh tekem tedensko pač terja svoj davek. Ritem je peklenski, potovanja dolga in tekmeci zahtevni. Ampak to ni ravno izgovor, ker takšno je življenje kluba, ki se želi dokazati v Evropi. To je treba vzeti v zakup, če želimo imeti dostojnega evroligaša.
S prstom ne želim kazati na krivce. Za obrambo mora garati vsa ekipa začenši z napadalci. Dejstvo pa je, da ni izrazitega »liderja« v zadnji vrsti, kot je bil to lani Crnomarković ali pa recimo Ilić, Kelhar, Zarifović, Anđelković leta nazaj. Manjka glas, manjkajo izkušnje in manjka trdega prijema nasprotnika.
Zdi se mi, da je bila tekma proti Ludogorcu (zaenkrat) vrhunec te sezone. Po tej tekmi so se začele težave in odprle vrzeli v sami igri. Noben polom ni, če proti Galatasarayju na dveh tekmah prejmeš 4 gole. Vsi alarmi pa se prižgejo, ko isto število zadetkov, celo v pol krajšem času, dopustiš Aluminiju. Je že res, da so imeli Kidričani kar 80-odstotno realizacijo, ampak v prvi vrsti je treba preprečiti njihov protinapad. Olimpija v prvem polčasu tekme proti Celju ni naredila niti enega samega prekrška, Celjani pa 7. Proti Aluminiju je v prvem polčasu naredila 3, »Šumarji« 8. To priča o slabi koncentraciji in utrujenosti igralcev. Težke noge, težke misli.
V zadnjih osmih dneh je moral Vidovšek kar desetkrat pobrati žogo iz svojih vrat. Ne mislim paničariti še predno se sezona prav zares dobro začne ampak mimo nekaterih stvari res ne moramo iti brezbrižno.
Ker igramo moderen nogomet z veliko posestjo žoge, so igralci Olimpije izredno visoko postavljeni. Tako se za zadnjo linijo odpirajo prostrana obzorja prostora za protinapad. Že pred časom sem pisal o t. i. rest defence sistemu, ki naj bi ga ekipe z visoko postavitvijo in posestjo prakticirale. To je sedaj malce »hipstersko« zelo popularen obrambni termin, ki temelji na tem, da je ekipa, ki napada, karseda pozorna na morebitno izgubljeno žogo in da se posledično preseka protinapad. Igralci, ki (po navadi) niso neposredno vpleteni v napad (Doffo, Ratnik, Muhamedbegović, Sualehe), morajo pokriti prostor in delovati kot varovalke pri izgubljenih žogah. Eno oko na napadu, drugo na obrambi. Ta vrsta obrambe je proti Aluminiju in Celju pogrnila na celi črti. Pa ne samo obramba, ampak nasploh je ekipa zelo slabo reagirala na nasprotnika. V zadnjih osmih dneh je moral Vidovšek kar desetkrat pobrati žogo iz svojih vrat. Ne mislim paničariti še predno se sezona prav zares dobro začne ampak mimo nekaterih stvari res ne moramo iti brezbrižno.
S pomočjo spodnjih primerov bom poskušal pokazati, kaj vse je šlo v nedeljo narobe v defenzivnih nalogah zmajev. Tekmi proti »Šumarjem« in Celjanom sta bili obrambno podobni, le da je Celje veliko boljši tekmec, ki v nasprotju z Aluminijevo prepustnostjo minulo soboto, ne dopušča prav veliko zadetkov.
Primer 1
Situacija z začetka drugega polčasa tekme proti Celju. Olimpija napada zelo visoko. Nekako v grobi formaciji 6-2-2. Zadaj sta ostala samo Ratnik in Muhamedbegović, ki se ju na sliki ne vidi in držita relativno visoko linijo. Visoka postavitev pomeni visok riziko na protinapade. Ob hitrima Matku in Bobičancu je takšna postavitev skoraj samomorilska. V trenutku izgubljene žoge se lahko trije napadalno usmerjeni nogometaši Celja »izstrelijo« v prazen prostor in naredijo situacijo 4 na 4 na obrambni polovici Olimpije. Po navadi ima napadalna ekipa prednost v teh primerih, ker se z diagonalnim gibanjem ustvarja višek igralca in tako pride do priložnosti.
Primer 2
Na spodnji sliki se lepo vidi, kako je sredina zatajila v primeru izgubljene žoge. Nasprotnega igralca se je samo spremljalo. Tu bi bil potreben pameten prekršek, da se prekine protinapad. Celje je v tranziciji prelahko prihajalo do priložnosti, saj je imelo preveč prostora. Večina zelenih nogometašev je daleč zadaj in ni zmožna hitrega urgiranja pri protinapadih.
Primer 3
Tu je akcija za prvi zadetek Celjanov. Olimpijina zadnja linija stoji zelo visoko in za njo se odpira ogromno praznega prostora (označeno s krogom). Glede na to, da sta na preži tako Matko (zgoraj na boku) kot tudi Prutsev, je to za utrujene noge Ljubljančanov (pre)hud zalogaj. S samo dvema potezama so gostje uspeli z roba svoje tretjine priti v Olimpijino obrambno tretjino, potegniti v kazenski prostor in zadeti.
Primer 4
Tu je situacija za drugi zadetek gostov. Po dveh individualnih napakah Olimpije na levem boku je Celje prišlo v situacijo 3 na 3. Kritja s strani drugih igralcev ni bilo in Svetlinu z razdalje nekaj metrov ni bilo težko premagati nemočnega Vidovška.
Primer 5
Tu je še enkrat zelo podobna situacija, kot že ničkolikokrat na tekmi. Po izgubljeni žogi ni nihče »pritisnil« na Karničnika. Razumljivo, ker ni bilo okoli skoraj nobenega igralca zmajev. Samo poglejte si ogromen prostor na sredini, ki ni bil pokrit. Spet je Celje s samo nekaj podajami preskočilo vezno linijo nasprotnika in si ustvarilo priložnost. K sreči iz te akcije gostje niso zadeli.
Primer 6
Sualehe je bil s hrbtom obrnjen proti igralcu, na katerega naj bi pazil (Bobičanec). Žoga sicer ni šla na desno stran, ampak vseeno Olimpijin bočni branilec ni imel popolnoma nobenega pregleda, kaj se dogaja za njim. Po tej akciji je Kouter zadel po odbitku Vidovška, ki je žogo preusmeril na območje enajstmetrovke, ki bi ga Diogo Pinto moral z lahkoto pokriti. Slednji pa je le nemo opazoval vrtiljak v svojem kazenskem prostoru. Doffo pa je bil predaleč, da bi lahko vplival na potek.
Primer 7
Olimpija je zapravila žogo v napadalni tretjini in Celje je krenilo v pol protinapad. Žogo je prestregel Doffo, a jo je pri duelu z dvema Celjskima nogometašema izgubil. Olimpijina obramba je postavljena povsem napačno, saj zadnji 4 nogometaši niso v liniji. Tako Matko kot Svetlin sta že v prednosti in nista ujeta v »ofsajd zanko«. S tem je Celje prišlo do priložnosti, ki jo je Vidovšek ubranil.
Na drugi strani pa Celje ni izvajalo pritiska na Olimpijini polovici. Enostavno je prepustilo igro domačim in se osredotočilo na protinapade. Zanimivo je to, da je imela Olimpija 59-odstotno posest, Celjani pa zgolj 41-odstotno, kar je popolnoma v nasprotju s filozofijo Riere. V pretekli sezoni je imela Olimpija pod njim povprečno 61-odstotno posest na tekmo. Tokrat lahko upravičeno rečemo, da je Riera naredil domačo nalogo, preučil utrujenega tekmeca in se mu podredil.
Ob koncu bi dodal še eno zanimivost. Med aktualnimi prvoligaškimi trenerji so bili kar trije v preteklosti glavni trenerji članske ekipe Olimpije (Pevnik, Kosić in Riera). Od 33 tekem proti Olimpiji v ligi in pokalu so zmagali le na treh srečanjih. Včerajšnja zmaga Riere (2:4) pa je najvišja med njimi.
