Četrtek, 7. julij 2022. Sedim na sedežu stoženskega stadiona, debatiram s kolegi in pijem hladen hmeljev napitek. Pričela se bo tekma proti Differdangu. Nekaj dni prej je klub obelodanil, da mesto glavnega trenerja zapušča Robert Prosinečki in na njegov položaj prihaja Albert Riera. Kot vsi sem imel strašne pomisleke in nisem imel zaupanja ne v upravo ne v Riero. Spet ena izmed mnogih Olimpijinih ukan, ki smo jim bili priča že mnogokrat? Pa vendar sem bil po koncu tekme nekako rahlo navdušen. Klub temu, da smo remizirali, je ekipa stala na terenu presenetljivo dobro. Sedaj smo že globoko v aktualni sezoni in stvari se zdijo kot iz zgodb Hansa Christiana Andersena. Odlične partije na zelenici in alarmantno stanje v klubskem ustroju. Olimpija, brez da mi poveš, da je to Olimpija.
Ampak namen tega članka ni razpravljanje o klubski hierarhiji ampak kako za vraga Olimpija igra tako poletno, učinkovito in lahkotno. Da bi bolje obelodanil zadevo sem najprej kakopak najprej pogledal podatke in primerjal prvih sedem ligaških tekem v letošnji in prejšnji sezoni, ko je bil trener Savo Milošević. Vmes pa sem z enim očesom švignil še na številke drugih klubov, da postavim svoje teze v kontekst.
Če na hitro preletimo zgornjo tabelo se sezoni niti ne razlikujeta tako drastično, če odštejemo osvojene točke in prejete zadetke. Sam sem bil (dokaj) presenečen, ko sem razvrščal številke. V obzir sem vzel (meni) pomembne statistične parametre, ki se pogosto uporabljajo v svetu nogometa.
V čem se torej Rierova Olimpija razlikuje od Miloševićeve in zakaj je prva na letvici?
OBRAMBA
Letošnja sezona je v obrambnih akcijah zelo učinkovita. Kljub temu, da so nasprotniki sprožili 28 strelov v okvir Vidovška in Pintola (2 več kot lani) je ekipa prejela le en zadetek in še tega iz kazenskega udarca. Matevž Vidovšek je v sijajni formi, pa s tem ne mislim, da v začetku lanske sezone Vidmar ni branil dobro, prav nasprotno. Njegove številke res niso bile slabe. Ampak Matevžu se letos žoge enostavno kar lepijo na roke. Skupaj sta s Pintolom zbrala 27 obramb, Vidmar pa lansko leto 19. Po metriki pričakovani prejeti zadetki (xGA) bi morala letošnja Olimpija prejeti 7,7 zadetkov (1 dejansko prejet), lani 9,33 (9 dejansko prejetih).
Pred vsakim dobrim vratarjem pa seveda stoji dobra obramba. Milović, Crnomarković, Lasickas, Krefl, Karamatić in predvsem Ratnik so dobro izurjena Rierova vojska, ki se zna postaviti v trden blok oziroma ne dopušča nasprotnikom veliko prostora. Zadnja linija ni vedno enaka ampak hibridna, saj Riera pogosto menja zadnjo linijo, odvisno od formacije (3, 4 ali 5 branilcev v zadnji liniji). Kritičnih napak ni veliko.
Obramba novodobnega žogobrca pa se ne začne z branilci ampak takoj, ko ekipa izgubi žogo. Če boste pozorno gledali tekmo, boste videli, kako že napadalci hitro po izgubljeni žogi pritisnejo na nasprotnika. Že Ziljkić se mnogokrat vrne skoraj do svojega kazenskega prostora, ko lovi izgubljeno žogo. Tega lansko leto ni bilo videti. S tem se je za 4 % zvišal tudi odstotek uspešnosti dvobojev v primerjavi z lansko sezono. Napad dobiva tekme, obramba pa prvenstva.
Letošnja Olimpija je tako izgubila kar 50 žog manj od lanske in skupaj so igralci odvzeli nasprotniku 25 žog več kot lani. Več odvzetih žog imata le še Bravo in Tabor Sežana. To je bistvo modernega nogometa, ki se gradi na hitrih odvzemih in načrtu, da gre nato žoga takoj v napadalno tretjino. Olimpija je druga najboljša ekipa po minimalnem številu izgubljenih žog v ligi. Le Maribor (438) jih je izgubil manj. Podatki o posesti so lahko varljivi, a je vseeno prav, da omenim. Olimpija ima najvišjo posest v ligi (59%). To pa posledično pomeni, da Olimpija manj časa izvaja visok presing na postavljeno obrambo. Kar za 10% je slabša kot lani v tem segmentu.
REALIZACIJA
Olimpija ima glede na prejšnjo sezono manj strelov v okvir ampak je dosegla enako število zadetkov. Realizacija se je tako dvignila za slabe 3%. Letošnja Olimpija bolje izkorišča svoje priložnosti pa čeprav je lanska Olimpija dosegala zadetke iz težjih položajev oziroma so bili streli manj kvalitetni. O tem priča tudi metrika pričakovanih zadetkov (xG).
Zeleno-beli so s 40% najboljša ekipa v realizaciji, drugi je Maribor s 33%. Ofenzivno pa Olimpija ni tako superiorna, kot se zdi na prvi pogled. S 30 priložnostmi so šele na 5. mestu v ligi. Lansko sezono je Miloševićeva četa sprožila 6 strelov v okvir več. Letos je celo Tabor (32) sprožil enako število strelov v okvir kot Olimpija. Kar hočem povedati je to, da Olimpija izkorišča tisto, kar ima na voljo.
Glede na to, da imajo Ljubljančani največjo posest, pa niso najbolj učinkoviti v pozicijski igri. Najbolj uspešna v ligi je Olimpija iz napadov po prostih strelih. Kar 54 % prekinitev po prostih strelih se konča s strelom.
Malenkost pa odstopa Olimpija letos še po nečem in to so protinapadi. Čeprav so manj protinapadov od Olimpije, ki so se zaključili s strelom, izvedli le Koprčani in Radomljani, je z 21% uspešnostjo iz protinapadov tretja najboljša v ligi. V sami pozicijski igri zmaji ne ustvarijo toliko napadov kot ostale ekipe. Pa čeprav so Ljubljančani dosegli polovico svojih zadetkov iz pozicijskega napada.
Najbolj sta ofenzivno uspešna Mustafa Nukić in Svit Sešlar, ki sta prispevala vsak po 3 zadetke. Svit v povprečju na 90 minut ustvari 1,5 priložnosti in 1,33 ključne podaje na tekmo, kar je največ v ligi.
PODAJE IN DISCIPLINA
V povprečju Olimpija izvede 526 uspešnih podaj na tekmo in je s tem vodilna v ligi. Podaje so v 86% točne. Za boljšo predstavo: Liverpool je v lanski sezoni povprečno uspešno podal 527-krat. Zelo so se povečala tudi uspešna preigravanja, kar za 33% glede na prejšnjo sezono. Kar priča o samozavesti.
Disciplina je zamenjala brezglavo letanje. Igralci Olimpije so letos v ligi prejeli samo 5 rumenih kartonov, kar je najmanj v ligi.
Lansko leto je imela Olimpija zgolj 464 točnih podaj na tekmo. Igra je bila bolj razdrobljena in na trenutke zelo negledljiva. Ko človek takole gleda letošnjo Olimpijo ima občutek, da ima igra rep in glavo. Da ima vse svoj namen. Disciplina je zamenjala brezglavo letanje. Igralci Olimpije so letos v ligi prejeli samo 5 rumenih kartonov, kar je najmanj v ligi. Najslabši je Tabor, ki jih je zbral kar 20. Niso pa Ljubljančani naredili najmanj prekrškov (85). Manj sta jih naredili le ekipi Celja (73) in Mure (81).
Najboljši podajalec pri Olimpiji je Agustin Doffo (405). Od njega je v ligi večkrat podal le branilec Celja David Zec (425). Doffo pa je odvzel največ žog v ligi in sicer 51. Tu pa ne smemo zanemariti njegovega partnerja v zvezni liniji, kapetana Elšnika, ki se odlično znajde v vlogi »box to box« vezista. V tej sezoni ima že isto število zadetkov (1) kot v lanski.
TRENER IN ODLIČNA ATMOSFERA
V raznih intervjujih je več igralcev povedalo, da je Albert Riera odličen človek, taktik in trener, ki ima vizijo. Navsezadnje je Albert deloval v vrhunskih klubih in poslušal nasvete odličnih trenerjev. Ve kaj pomeni moderna igra in to hoče vpeljati v miselnost igralcev. Igralci igrajo z zanosom, samozavestjo in z zaupanjem v svoje sposobnosti. Še 20 let nazaj so bile vloge in pozicije igralcev bolj ali manj zacementirane. V današnjem nogometu pa lahko igralec igra več pozicij hkrati. Riera redno rotira ekipo in je željan višjih zmag. Čeprav nisem ravno ljubitelj trendovskih formacijskih krilatic (4-2-3-1, 4-3-3, 3-5-2 itd.) se mi zelo dopade, da se formacije tekom igre spreminjajo oziroma, da jih igralci sprejmejo in da vedo, kje in kako se ravnati, predvsem v času brez žoge. Spomnim se sezone 2018/19, ko je Stolica zaigral s 3 branilci in je bil Štiglec na mestu levega branilca, ki mora vtekati na položaj defenzivnega vezista izgubljen v prostoru in času. Tega občutka pri Rierovih igralcih nisem dobil. Vsak ve kakšna je njegova vloga na zelenici.
Štart ekipe v to sezono je naravnost fantastičen. Prvih 6 tekem je Olimpija zmagala brez prejetega zadetka, kar je najboljši uvod v sezono v zgodovini kluba. Igralci dihajo kot ekipa. Kako je Kvesić predal penal Nukiću in ta mu je uslugo vrnil na naslednji tekmi … Kako se je Sešlar veselil Nukićevega gola proti Radomljam, čeprav je šla žoga (verjetno) celo na Svita … To je vse, kar hočem videti od ekipe. Da so homogen tim, ki diha v istem ritmu in razmišlja na istih frekvencah.
Pa vendar v nedogled seveda ne bomo zmagovali. Prišli bodo temni oblaki tudi nad zelenico. Noben klub ni imun na rezultatsko krizo. Takrat pa se pokaže pravi karakter ekipe in trenerja, kako prebroditi slabši niz tekem. Ni važno kolikokrat padeš iz konja, važno je da se vsakič pobereš.