Olimpija je odigrala štiri tekme v spomladanskem delu prvenstva. Rezultat so tri zmage in poraz, kar je za moje pojme odličen izplen. Predvsem se je ekipa odlično pobrala po porazu na večnem derbiju. V oči mi je padla igra zeleno-belih, ki je drugačna od tiste, ki smo jo gledali v jesenskem delu. Predvsem se to vidi v prejetih zadetki. Teh je bilo kar šest. Sploh v oči bode, da je bilo kar 50% prejetih proti zadnjeuvrščeni Gorici. Igra Olimpije ni tako žametna in kontrolirana ampak predvsem zelo dinamična. Lahko bi se dejalo, da je nekako v stilu »run and gun«. Rierova filozofija je postala zelo direktna. Želi zadetek ne glede na položaj. V zadnjih štirih tekmah so zmaji zabeležili kar 20% vseh strelov izven kazenskega prostora v letošnji sezoni.  Igralci gredo na nož. V mislih imajo le zmago in fokus na nasprotnika. Želja in motivacija sta neverjetni. Gol mora priti ne glede na način. Tega v jesenskem delu nismo bili vajeni.

Na tekmi proti Kopru je ekipa nizala priložnost za priložnostjo. Rezultat je bil zadetek in štiri vratnice. Nazadnje je to Olimpiji uspelo aprila leta 2019 proti Gorici.

Predvsem se je na zadnjih štirih tekmah povečalo število strelov v okvir. Samo na zadnji tekmi proti Kopru jih je bilo kar 12 (izenačen letošnji rekord). Če je bil napad Olimpije jeseni bolj zadržan pa ekipa spomladi kaže večji potencial v napadalni tretjini. Kar 36% več strelov je šlo v nasprotnikova vrata glede na jesenski del.

Povečali so se tudi pričakovani zadetki. Sicer ne za veliko ampak porast je vseeno dobro viden. Skupno so v pomladanskem delu zmaji dosegli 7 zadetkov čeprav so, glede na xG-7,71, imeli boljše priložnosti. So se pa občutno povečali pričakovani prejeti zadetki. Iz 1,26 na tekmo na 1,7 na tekmo.

Torej nasprotniki niso več tako nenevarni ampak bolje ustvarjajo priložnosti glede na jesen, oziroma jim Olimpijina obramba to dopušča. Verjetno je razlog za to tudi odsotnost Karamatića in predvsem Crnomarkovića, ki je manjkal na uvodnih dveh tekmah, pa tudi zaradi številnih Rierovih menjav v obrambnih vrstah.

Opazil sem, da je Olimpija na zadnjih štirih tekmah večkrat poskusila z visokim presingom. Presing je enako učinkovit kot jeseni ampak število presingov se je povečalo (kar) za 12%. Glede na to, da ima Olimpija praviloma več posesti kot nasprotnik in je zato število presingov manjše od ostalih ekip v ligi, je presenetljivo da so zmaji začeli bolj reagirati na nasprotnikove gradnje napada kot jeseni.

Da je napad drugače formiran dokazujejo tudi dobljeni dvoboji v napadu. Tu se pozna prisotnost Bristrića, ki zna dobiti dvoboj in oddati žogo na bok oziroma najbližjemu igralcu. Tudi Sešlar je dvignil svojo uspešnost v tem segmentu.

Velik preskok pa se pozna pri odvzetih žogah. Igralci so bolj pripravljeni za to, da gredo na rob prekrška pri izgubljenih žogah. Tako je tudi Krefl postal prvi nogometaš Olimpije, ki je bil izključen v letošnji ligaški sezoni.

Kot sem že v začetku napisal je igra manj kontrolirana kot jeseni. Število točnih podaj se je zmanjšalo za slabih 6%, čeprav se je posest celo povečala za 1%. (Olimpija je še vedno najboljša v točnih podajah v ligi).

Nekako se zdi, da je Riera odvzel delček obrambne energije in jo prestavil v napad. Verjetno ga v tem delu prvenstva ne zanima način igre ampak samo način kako doseči zmago. Sam ne vidim problema v tem. Trenutno sem bolj pragmatik kot romantik. Rezultat ima (sedaj) prednost pred izvedbo. Vsaj v tej fazi prvenstva, ko je vsaka tekma mini finale. Da me ne bo slučajno kdo na križ pribijal, ker je Olimpija pod Skenderjem zabeležila relativno veliko zmag z nikakršno igro. Skenderja in Riero povezuje le to, da sta oba delovala v Ljubljani in nič drugega.

Ob vsej kalvariji, ki jo Olimpija nosi s seboj se moram še malo obregniti ob obisku domačih tekem. Za primerjavo sem vzel prvih 10 domačih tekem v sezonah 2017/18 in 2022/23. Povprečni obisk na tekmo v 2017/18 je bil 3270 gledalcev, v letošnji sezoni pa 1805. Prvo letošnjo domačo tekmo (proti Muri) je Olimpija igrala pred praznimi tribunami (kazen). Za primerjavo: v prvi sezoni pod Milanom Mandarićem (2015/16), ko se je (še) verjelo v novo, zdravo Olimpijo, je bil povprečen obisk na prvih 10 domačih tekmah 3500 na tekmo.

Maksimuma na grafu sta seveda obisk večnega derbija. Po derbiju obisk ponavadi močno pade.

Ob tem bi samo delil objavo, ki jo je spisal uporabnik Bipo na forumu:

»Takšne igre, takšne ekipe, takšnega trenerja, takšnega zanosa in takšnega rezultata Olimpija ni imela že … pojma nimam, kako dolgo. Verjetno tole seže v čase Šoškićeve Olimpije ob koncu osemdesetih. Razlika je le v tem, da so raznorazni nesposobneži v klubu v zadnjih letih v številnih navijačih ubili še zadnje upanje na preobrat in so tribune za razliko od takrat precej zdesetkane. Upam, da prevaranti v upravi, GD in ostali vplivni navijači Olimpije čim prej skupaj najdejo kompromisen način, da se spomladi bolj masovno podpre trenerja in igralce. Se še komu zdi najlepši motiv za podporo in obisk stadiona suspenz trenerja, ki se tako srčno bori za svoj klub in dejstvo, da igralci pozimi niso hoteli stran iz Olimpije? Ne? Potem naj se pač karte potalajo naokoli. Tole je lahko začetek nečesa velikega in če se tega ne izkoristi, lahko samo še rečemo, da naj zadnji ugasne luč.«

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.