»Zeleno, ki te ljubim zeleno«.
Tako je Jože Udovič prevedel verz Mesečne romance, ki jo je napisal znameniti španski pesnik Federico Garcia Lorca. Ko sem v gimnaziji prebiral to čtivo mi je pred oči konstantno skakljala Olimpija. To so bila leta na prelomu tisočletja in prelomi so se takrat (kot že vrsto let pred tem) dogajali tudi pri Olimpiji. Klub je drsel v vse bolj mračne čase in se opiral na krhek skelet velikana, ki je komaj držal težo svojih dolgov. Skelet se je dokončno sesedel leta 2005. A v članku se ne bom ukvarjal z zgodovino kluba. Poskušal bom analizirati trenutno stanje. Ne stanje v klubu, stanje na zelenici. Če se lahko izrazim nekoliko »hipstersko«, preko statistike bom pokazal na nekaj stvari, kjer ima Olimpija prostor za napredek.
Realizacija
Ko je vajeti članske ekipe (še drugič) prevzel Dino Skender, smo proti Taboru, Kopru, Aluminiju, Celju in Radomljam vršili pritisk na zadnjo linijo nasprotnika, a dosegli največ en zadetek na tekmo (če smo sploh ga). S težavo je bilo gledati tekmo in čakati na tisti gol. Vsi smo vedeli, da dveh ne bomo dosegli. Ravno v tem statističnem segmentu pa je največji deficit Skenderjeve (še prej pa Miloševićeve) čete. Ne bom se oziral zgolj na Skenderja ampak bom v obzir vzel celotno ligaško sezono. Olimpija ima sedmo najslabšo realizacijo strelov v prvi ligi. Skupno zeleno-beli na gol usmerijo skoraj 15 strelov na tekmo (od tega rekordno v ligi 5,67 v okvir vrat). A vendar Olimpija pretvori zgolj 23% strelov v zadetke. Koper jih recimo kar 31%, kar je sila visok odstotek. Manchester City ima 29 % realizacijo, da postavimo to še v malo širši kontekst.
Večino ofenzivnega bremena je bilo do sedaj na plečih Almedina Ziljkića in Mustafe Nukića. Skupaj sta sprožila 44 od 102 strelov Olimpije v okvir nasprotnih vrat. Skupaj pa sta dosegla tudi 13 zadetkov in zabeležila 5 asistenc. V odstotkih to pomeni kar 61 % vseh letošnjih zadetkov Olimpije v vseh tekmovanjih. Daleč zadaj jima sledi Aldair z 12 streli v okvir (2 zadetka in 4 asistence). Če nasprotnik nevtralizira njun učinek potem je Olimpija v resnih težavah.
Glede na prišleke (s tem mislim predvsem na Nika Prelca, Maria Kvesića, Ivana Prtajina in Aljošo Matka) se bosta lahko Nukić in Ziljkić malo »sprostila«. Da imamo zares slabo realizacijo priča tudi xG (pričakovani zadetki). Olimpija je dosegla 22 zadetkov, po xG metriki pa bi jih morala vsaj 26. Razlika so torej štirje zadetki in ta razlika ni zanemarljiva. Recimo, da bi se ti štirje zadetki razporedili med tekme, ki jih zmaji niso zmagali. V najboljšem primeru bi Olimpija dobila osem točk, če bi vse štiri tekme, ki jih je remizirala tudi zmagala. Govorim seveda hipotetično. Hočem samo povedati, da štirje zadetki niso marginalna stvar, ko se lomi prvenstvo. Krivulja realizacije se bo slej ko prej morala obrniti navzgor in napadalci bodo morali zadevati iz lepih priložnosti.
Presing
V tem segmentu je Olimpija zopet na repu v prvi ligi. Samo Aluminij in Radomlje sta slabša. Kje tiči problem? Nepripravljenost igralcev? Napačna postavitev pri presingu? Presing je lahko zelo učinkovit, če deluje kot avtomatizem. Če ne, je to le izguba energije na igrišču. Vedeti moraš kdaj in kako. Kaj je tisti »sprožilec«, da se ofenzivni igralci prelevijo v prvo bojno črto branilcev, da sredina zgosti prostor, da se nasprotnika stisne proti avt-liniji ali pa dopusti možnost oddati žogo tistemu, ki je najslabši z njo, ker je večja verjetnost, da jo bo izgubil?
Olimpija izkoristi (pribori žogo nazaj v svojo posest) le 43% presingov (toliko kot Radomlje!).
Nisem trener zato odgovor prepuščam drugim, ampak dejstvo je, da Olimpija v povprečju izvede 14 presingov na tekmo, Celjani recimo kar 19. Pa ne gre za to, koliko presingov izvedeš ampak kakšen je njihov učinek. Olimpija ima v povprečju 52-odstotno posest, torej bo imela manj presingov kot ekipe z nižjim odstotkom posesti. Pa vendar Olimpija izkoristi (pribori žogo nazaj v svojo posest) le 43% presingov (toliko kot Radomlje!). Trdno verjamem, da trenerski štab sledi aktualnim taktičnim trendom in da se zavedajo, da ima Olimpija na tem področju še kako velike rezerve.
Disciplina in neodločnost
Olimpija zagreši skoraj 14 prekrškov na tekmo. To jo uvršča v zgornji del ekip v ligi. Če se osredotočimo na rumene kartone je med najboljšimi v ligi (povprečje tik pod dvema kartonoma na tekmo). Problem pa so izključitve. Olimpija prejme kar 0,17 rdečega kartona na tekmo. To je trikrat več kot Bravo. Da poenostavim, v letošnji sezoni so bili izključeni že štirje igralci (Michael Pavlović, Uroš Korun, Timi Max Elšnik in Mustafa Nukić). Ta trend je sicer pri Olimpiji prisoten že tretjo sezono. V prejšnjih dveh je bilo skupaj kar 13 izključitev. Ves nemir v klubskih pisarnah se torej projicira na zelenico. Zadnji nasprotni nogometaš, ki je bil izključen na ligaških tekmah proti Olimpiji je bil Gregor Sikošek na tekmi proti Domžalam novembra 2020. Ne bom se spuščal v sodniške presoje ampak disciplina med nogometaši bi bila lahko boljša. Vse štiri izključitve so se sicer zgodile, ko je na klopi sedel Savo Milošević.
Kar se tiče obrambe je Olimpija kar solidna. 17 prejetih zadetkov na 18 tekmah ni slaba bera. Samo Bravo je letos prejel manj zadetkov, vendar ima Olimpija dve tekmi manj od mestnega tekmeca. Pa vendar mi v oči padejo avtogoli. V letošnji sezoni je bilo doseženih osem avtogolov in Olimpija je poskrbela za tri od njih. Ti trije letošnji avtogoli predstavljajo kar 15% vseh Olimpijinih ligaških avtogolov v zgodovini prve slovenske lige. Temu botruje neodločnost pred vrati. Nogometaši prav gotovi niso nalašč dosegli teh avtogolov, ampak pred svojimi vrati je treba pokazati odločnost. Tu ni prostora za napake. Povsem razumem, da je včasih žoga spolzka, da je igralec obrnjen pod čudnim kotom, da se žoga čudno odbija v gneči pred golom ampak trije avtogoli so preveč. Avtogol nas je stal remija proti Aluminiju in zmage proti Radomljam. Po bitki pa je lahko vsak general. Avtogoli se bodo še dogajali, ampak lahko jih vsaj delno eliminiramo.
Učinek igralcev s klopi
Ali ni nekaj najlepšega, ko pride igralec na igrišče in ima njegov prihod zares velik učinek. No, tega letos pri Olimpiji ni bilo. Skupaj je bilo na ligaških tekmah narejenih 61 menjav. Učinek menjav pa je bil zelo slab. Dosežen je bil le en zadetek in vknjižena ena asistenca, pa še to na isti tekmi. Proti Bravu sta Svit Sešlar in Gal Kurež vstopila s klopi v 81. oziroma 85. minuti in v 92. minuti zrežirala remi. Skupno so imele vse menjave devet priložnosti za zadetek in so omogočile zgolj pet priložnosti soigralcem. Vsekakor bolje, kot v prvem delu lanske sezone, ko menjave niso dosegle nobenega zadetka in imele zgolj štiri priložnosti.
9,8 % strelov v okvir nasprotnikovih vrat je letos prišlo s strani menjav, kar je okoli povprečja Olimpije v zadnjih sezonah. V »Bišćanovi sezoni« 2017/18 je bila ta številka skoraj 13%. Zanimivo je, da ko je bil Dino Skender prvič trener Olimpije (poletje 2020) so njegove menjave v zgolj dveh mesecih (junij, julij) dosegle tri zadetke, imele deset priložnosti in kreirale osem priložnosti za soigralce. Skratka učinek s klopi je bil dober. Glede na širino novega kadra se bi znala zadeva počasi obrniti na bolje.
Mir v klubu in potrpežljivost navijačev
Olimpija je bila v zadnjih desetletjih sinonim za spremembe in neracionalne odločitve. Z leti se je nabralo ogromno negativne energije med navijači. Povsem razumem vse, ki dvomijo. Koliko obljub in lepih besed smo že slišali in na koncu ostali brez vsega. Koliko »sranja« smo že pogoltnili. Zato ne velja zastonj rek, da je navijanje za Olimpijo posebne vrste mazohizma. Naveličani smo leporečenja, naveličani smo obljub, naveličani smo večnih sprememb. Želimo si neke normalnosti in mirnosti. Glede na to, da je bil klub dokončno prevzet s strani novega vodstva in da se že kažejo določeni obrisi resnejše organizacije, me vse skupaj navdaja z optimizmom. To pa še ne pomeni, da ponoči mirno spim.
V zadnjih dveh mesecih se je naredilo več, kot prej v nekaj letih skupaj. Vsaj z vidika organizacije in transparentnosti. Rezerv pa je še veliko. Zato si v tem trenutku želim predvsem, da klub pokaže določeno mirnost in profesionalnost. Za to smo odgovorni tudi navijači. Ni treba delati drame po enem porazu ali po eni slabi tekmi. Ni treba menjati trenerja, igralcev in vodstva po enem remiju. Ni treba kazati s prstom na igralca, ki je naredil napako. Ne potrebujemo negativnih komentarjev na družabnih omrežjih. Klub ne more zmagati vseh tekem s 5:0. Pa četudi bi jih, se bo našla določena skupina ljudi, ki bo vihala nosove in suvereno zmago pripisovala zgolj temu, da je bil nasprotnik zelo slab.
Vi si želimo v ekipi videti mlade, domače fante ampak v danem trenutku (verjetno) to ni možno. Mladi slovenski nogometaši imajo v očeh konkurenčnih klubov visoko tržno vrednost, ki jo Olimpija ne zmore plačati. Zato so se ozrli »preko Kolpe« in pripeljali nekatere okrepitve, ki so že okusile profesionalni nogomet. Roko na srce, s samimi mladinci v ekipi si (verjetno) ne bi izborili mest, ki vodijo v Evropo.
Po drugi strani pa ima vodstvo namen delati s Slovenci. To priča dolgoročna pogodba Sešlarju ter (kratkoročen) prihod Matka in Prelca. Delo z mladimi zahteva določen čas in vizijo. Slednja je bila v zadnjih desetletjih zelo nejasna. Prave identitete klub ni imel. Identiteta se gradi na dolgi rok.
Želim si videti le tisti higienski minimum, ki resne ekipe ločuje od polizdelkov.
Časa pa Olimpija seveda nima na pretek. Današnji nogomet je instant nogomet, kar sovpada z našim »turbo življenjem«. Vse bi radi takoj in zdaj. Vsi bi radi tekli še preden bi shodili. V kolikor razumem je trenutni cilj Olimpije stabilizirati klub in prerazporediti plačilno maso. Klub je bil v zadnjih letih na zelo trhlih temeljih.
Da ne dolgovezim. Ne želim si super uspešnega in svetovno prepoznavnega kluba. Ne želim si videti črede azijskih navijačev, ki bi drli v Stožice in mahali z zastavicami, oblečeni kot zelene maškare in se poljubljali na zahtevo režiserja prenosa. Želim si videti le tisti higienski minimum, ki resne ekipe ločuje od polizdelkov. Želim si stabilnega kluba, ki ima urejen mladinski pogon z jasnim ciljem. Želim si transparentnost in komunikacijo z navijači. Želim konstantnost in delo na dolgi rok četudi zavoljo kakšnega naslova. Želim si zaupanje v strokovni štab in strpne navijače. Želim si, da se odstranijo vse možne pijavke in škodljivci. Želim si mir v klubu …
Je to res tako težko doseči?
