»Facta loquuntur« (Dejanja govorijo, latinski pregovor)

Verjetno se ne bom preveč zmotil, če napišem da sta Igor Bišćan in Albert Riera dva trenerja, ki sta najbolj zaznamovala Olimpijino trenersko zgodovino zadnjih desetih let. Bišćan je klubu priigral prvo dvojno krono po sezoni 1992/93, Riera (še) nobene. Pot do lovorik v 2017/18 je bila izredno trnova. Zelo močan Maribor in Mandarićeve spletke v ozadju postavijo Bišćanovo delo v drugačno luč. Tudi na koncu je šlo izjemno na tesno. Vmesna priigrana prednost je po nekaj rezultatsko slabih tekmah izpuhtela. Tako so na koncu odločale medsebojne tekme z večnimi rivali, saj sta tako Olimpija in Maribor zbrala 80 točk. Hrvatova Olimpija je imela zmago manj od Maribora in kar 11 neodločenih izidov, največ v ligi in toliko, kot izpadli Ankaran. Po drugi strani pa je v celi sezoni doživela zgolj 2 poraza.

Letos je zgodba drugačna. Olimpija ima največ zmag (15), najmanj remijev (3) in najmanj porazov (2) v ligi. Glede na projekcijo lahko Riera preseže mejo 85 točk. Kljub temu pa ima Španec v ozadju podobno klubsko nestabilnost (če ne še večjo), kot jo je imel Bišćan. Vse, kar trenutno Olimpijo dela superiorno, je stanje na zelenici. Vse ostalo je na ravni amaterskega vaškega kluba. Žal. Olimpiji se pač dogaja … Olimpija.

V čem se torej Bišćan razlikuje od Riere? Odgovor je večplasten in ga bom poskušal definirati preko različnih statističnih faktorjev.

Štiri leta kasneje pa ima Olimpija nov obraz, ki ga krasi druga vrsta nogometne filozofije in ki je podrl marsikateri rekord med Olimpijinimi trenerji.  Albert Riera je po začetnem negodovanju nad odstavitvijo legendarnega Prosinečkega zaplul s polnimi jadri in osvojil rekordno število točk po 20 odigranih kolih. Verjetno nobeden od nas tega ni pričakoval.

Na oko so si tekme pod strategoma različne. V čem se torej Bišćan razlikuje od Riere? Odgovor je večplasten in ga bom poskušal definirati preko različnih statističnih faktorjev. Rezultat je morda celo nekoliko presenetljiv, saj sta si v napadalnem smislu trenerja sila izenačena. Razliko pa dela obrambni pristop.

Imata pa trenerja tudi veliko skupnega. Oba sta bila vrhunska nogometaša, oba sta igrala za Liverpool, oba imata nogomet v malem prstu in oba igrata pomembno vlogo v zgodovini Olimpije.

Splošno

Za vzorec sem vzel nastope v jesenskem delu pod taktirko obeh strokovnjakov. Evropske in pokalne tekme sem izpustil. V jesenskem delu ligaške sezone 2017/18 je Bišćanova Olimpija odigrala 18 tekem, Rierova jeseni 2022/23 20. Povprečje zadetkov na tekmo je dokaj izenačeno (Bišćan 1,67; Riera 1,95), razkorak se pa vidi v prejetih zadetkih. Bišćanova ekipa je prejela le 8 zadetkov, čeprav ima manj tekem brez prejetega zadetka. Zelo podobna je bila tudi bera točk. Bišćan jih je zbral 40 (2,2/tekmo), Riera 48 (2,4/tekmo).

Je pa potrebno točke pogledati v širšem kontekstu. Olimpiji gre letos na roko tudi dejstvo, da je liga manj izenačena na vrhu, kot v 2017/18. Po tedanjem jesenskem delu je bil na vrhu Maribor s 43 točkami, Olimpija jih je imela 40 in Domžale 31. Letos pa ima Olimpija 13 točk prednosti pred Koprom in 15 pred Mariborom. S tem niti slučajno ne mislim zmanjšati pomena Rierovega dela. Prav nasprotno, v Bišćanovi eri ni bilo tradicionalno neugodnega Kopra in močne Mure, saj sta igrala v nižjih ligah.  Je pa zanimivo, da je zgolj 5 klubov igralo prvo ligo tako v 2017/18 in v 2022/23 (Olimpija, Maribor, Celje, Domžale in Gorica).

Oba sta točke izgubljala proti največjim konkurentom. Riera je največ točk izgubil proti klubom iz (trenutno) spodnjega dela lestvice (Mura, Bravo in Gorica). Bišćan pa je edine točke proti klubom iz spodnjega dela lestvice oddal proti Triglavu.

V letošnji ligaški sezoni je Olimpija na gostovanjih osvojila 73 %  možnih točk, v 2017/18 pa 67 %. Se pravi sta obe ekipi zelo dominirali na domačih tekmah. Olimpija niti pod Bišćanom in niti pod Riero ni izgubila domače ligaške tekme.

Zanimivo zgodbo pišejo prejeti zadetki. Pod Bišćanom ni Olimpija nikoli dobila več kot 2 zadetka na eni tekmi. Pri Rieri pa v oči bode predvsem visok poraz proti Bravu (1:6), kjer je Olimpija prejela kar slabih 38 % vseh prejetih zadetkov v jesenskem delu.

Napad

Bišćanova taktika ni bazirala na napadu. V celotni sezoni 2017/18 je bila Olimpija šele tretja po danih zadetkih. Dosegla je zgolj 5 zadetkov več od petouvrščenega Celja. Kljub temu, da je Hrvatova Olimpija delovala veliko bolj pragmatično in defenzivno pa je kar nekaj ofenzivnih statističnih številk presenetljivo primerljivih z Rierovim napadom. Kot prvo je število priigranih priložnosti izenačeno.

Če pogledamo povprečno število priložnosti na tekmo jih je Olimpija v 2017/18 kreirala 6,6, letos pa celo manj (6,35) pa čeprav je Olimpija kreirala največ priložnosti od vseh ekip v letošnjem prvenstvu (127). Vendar pa je letošnja Olimpija za kar 7% boljša v realizaciji, kar naredi končno razliko. Pri Rieri je 41% vseh strelov usmerjenih v okvir, pri Bišćanu jih je bilo 34%. Večji kot je odstotek, večja možnost je za dosego zadetka. Olimpija je pod Bišćanom sprožila celo več strelov kot pod Riero (262 proti 250).

Razlika 7% ni zanemarljiva, kar povsem sovpada s Špančevo taktiko. Strel mora biti kvaliteten in izdelan. Čaka se na svoje priložnosti. Nasploh je trend zadnjih let, da se je zmanjšalo število strelov (in zadetkov) izven kazenskega prostora. Za to imajo zasluge predvsem pričakovani zadetki, saj je verjetnost, da je zadetek dosežen iz razdalje seveda veliko manjša, kot pa če je znotraj vratarjevega prostora. Vsak neizdelan strel z razdalje bo (z veliko verjetnostjo) končal kot nova priložnost za napad nasprotnika. S spodnjih slik se lepo razbere, da je cilj Riere doseči čim večje število zadetkov iz bližine.

Tudi pričakovani zadetki povedo podobno zgodbo. Obe moštvi sta bolje realizirali strele od pričakovanih, obe za okoli 2 zadetka.

Da ima letošnja Olimpija bolj kvalitetne priložnosti pa povedo pričakovani zadetki glede na vsak strel. Da poenostavim spodnji graf: verjetnost, da bo strel v okvir končal kot zadetek je pri Špancu 14,4%, pri Hrvatu pa 9,9%. V tem je letošnja Olimpija najboljša v ligi. Druga je Mura s 13%.

Glede na lokacijo napadalnih akcij sta trenerja skoraj izenačena. Najmanj (25% pri obeh) se jih je zvrstilo po sredini. Bišćanovi varovanci so 38% napadali po desni, kjer sta dominirala Mitch Apau in Stefan Savić. Rierovi napadi pa gredo v večji meri po levi strani (Ziljkić, Krefl, Aldair, Kvesić).

Bišćanova Olimpija je izvedla več protinapadov (273 proti 250). Glede na to, da letošnja Olimpija zmaguje z dovršeno igro v posesti je število pozicijskih napadov presenetljivo manjše od sezone 2017/18. 

Podaje, posest in napake

Olimpija ima letos največ kreiranih točnih podaj: 456 na tekmo, kar je največ od vseh v ligi. Se zdi veliko? Ja in ne. Pod Bišćanom je bilo točnih podaj kar 512 na tekmo, kar se zdi dokaj presenetljivo. Pri obeh strokovnjakih pa je odstotek uspešnih podaj enak in sicer 85 %. Majhna razlika pa je v ključnih podajah (podaje, ki se končajo s strelom). Tu je za 12 podaj boljši Riera (145 proti 157), ki pa ima seveda tudi dve tekmi več. Posesti žoge je za 1 % celo na strani Bišćana (61% proti 60%).

Kljub manjši posesti in manjšemu številu podaj pa je Riera nekje veliko bolj uspešen kot Bišćan. Olimpija pod Špancem v povprečju minuto in pol več na tekmo drži žogo v svojih nogah v primerjavi s Hrvatom. To je bistvo Rierove taktike. Daljša posest, ki ima svoj namen.

Napake so sestavni del nogometa saj je vsak zadetek posledica neke napake. Pod Bišćanom je Olimpija naredila 14,7 prekrška na tekmo (1,5 rumenega kartona/tekmo). Pod Riero 11,4 prekrška (1,4 rumenega kartona/tekmo). Pri obeh strokovnjakih pa ni bilo izključitev, kar kaže na dobro disciplino na terenu. Je pa Olimpija iz sezone 2017/18 izgubila za odtenek manj žog  na svoji polovici. V 2017/18 niso igralci naredili nobene napake za najstrožjo kazen, letos pa eno.

Obramba

Če sta si strokovnjaka v napadalnih številkah sila izenačena je obramba druga pesem. Bišćan je bil zelo pragmatičen strateg, ki je temelje svoje nogometne filozofije gradil na obrambi. V jesenskem delu je obramba dovolila le 8 zadetkov medtem ko jih je letos že dvakrat več. Pred petimi leti so v obrambi kraljevali Branko Ilić, Mitch Apau, Denis Klinar, Filip Uremović in Aris Zarifović. V vratih pa so se menjavali Nejc Vidmar (6 tekem), Rok Vodišek (5 tekem) in Aljaž Ivačič (7 tekem). V povprečju so takrat nasprotniki usmerili 6,5 strela (izven+v okvir) proti vratom Olimpije. Letos sta v vratih stala Matevž Vidovšek (14 tekem) in Denis Pintol (6 tekem), ki sta na tekmo prejela 10,7 strela. Glede na vse te številke lahko mirno trdimo, da je bila obramba pod Bišćanom boljša in bolj kompaktna, čeprav je ekipa pod Bišćanom zbrala manj tekem brez prejetega zadetka kot Rierova. So bili pa prejeti zadetki v 2017/18 bolj enakomerno razporejeni čez tekme jesenskega dela. Zanimivo je tudi to, da je Denis Pintol najboljši podajalec v ligi med vratarji. Povprečno izvrši 31 točnih podaj (92 %) na tekmo.

Praktično v vseh obrambnih statističnih prvinah se vidi Bišćanova defenzivna rigoroznost. Na oko takšna igra ni bila tako gledljiva, je bila pa zelo pragmatična in uporabna. Na tekmah v 2017/18 si točno vedel, da bo obramba v večini primerov dopustila zgolj en prejeti zadetek. Skrbi so bile bolj uprte v napad.

Zakaj je Rierova obramba prejela 16 zadetkov in hkrati na kar 14 tekmah ohranila mrežo nedotaknjeno? Verjetno se poglavitni odgovor glasi Matevž Vidovšek. Ubranil je kar 98% strelov. Glede na pričakovane zadetke bi jih moral prejeti kar 16 (prejel je zgolj enega). Letos sta Vidovšek in Pintol skupaj ubranila 66 od 213 strelov nasprotnika (33,9 %). V 2017/18 so jih Vidmar, Ivačič in Vodišek zgolj 30 od skupaj 118 strelov (25,4 %). Kar pa ne pomeni, da tedaj vratarji niso bili na nivoju. Pomeni zgolj to, da obramba ni dopuščala nasprotniku toliko svobode in da so bili vratarji manj pod pritiskom. Enostavno je Bišćan hotel takšno kontrolo v obrambi, kot jo ima Riera v napadu oziroma v posesti.

Rierova skrivnost

Albert Riera je Olimpijo prevzel v zares turbulentnem času. Ekipa je bila dokaj stabilizirana v času Roberta Prosinečkega a na koncu sezone 2021/22 zasedla tretje mesto z 8 točkami zaostanka za Mariborom. Škoda pa je bila narejena že pred prihodom »Velikega Žutega«. V čem je torej Rierova skrivnost, da je v zgolj nekaj mesecih popolnoma transformiral in prerodil ekipo?

Odgovor je v njegovi nogometni mentaliteti. Albert je pripadnik novega vala trenerjev, ki so izredno študiozni in poskušajo predvidevati vsako potezo v naprej. Zanašajo se na goro statističnih podatkov, s temeljito analizo nasprotnika in s hibridno taktiko.  Izkoriščanje praznega prostora, gibanje z žogo in brez nje ter sama taktična organizacija med tekmo oziroma »man management« je njihov modus operandi. Napad se začne z vratarjem, obramba pa z napadalcem. Z igralci imajo skoraj prijateljski odnos in vsak igralec ima občutek, da je del nekega sistema.

Napad se začne z vratarjem, obramba pa z napadalcem.

Brez dvoma lahko zapišem, da je Olimpija trenutno najbolj zanimiva, najboljša in najbolj zabavna ekipa v ligi. Od poraza s 6 prejetimi zadetki proti Bravu do zmage z 8:0 v Sežani, kjer imajo praviloma vse tehnične ekipe težko nalogo zaradi majhne zelenice.

Spodnja tabela je primerjava lanske celotne in letošnje delne sezone. Podatki so zabeleženi kot povprečje na tekmo. Napredek v igri je očiten.

Rierova formacija je zelo raznolika. Sistem se praviloma menja večkrat med tekmo, odvisno od situacije. Vendar bi tu poudaril, da so začetne formacije bolj kot ne zgolj za formalnost. Formacije na terenu so mnogokrat povsem razlikujejo od tega, kar vidimo na grafikah. Eno je, ko se ekipa brani in drugo, ko napada. Svoje pa naredijo seveda tudi menjave. Velikokrat je težko razbrati, kakšna bo videti postavitev Olimpije, ko Riera naredi zares nenavadne menjave. V večini primerov to prinese uspeh. Zato formacije velikokrat delujejo asimetrično. Letos so bili doseženi trije zadetki s strani igralcev, ki so vstopili kot menjava. Lansko jesen zgolj eden.

Olimpijino postavitev na zelenici je včasih težko prepoznati, ker je sistem nepredvidljiv, fleksibilen in se prilagaja nasprotniku. Kljub temu pa hoče Olimpija vedno dominirati in kontrolirati potek na terenu. Poskuša ustvarjati višek igralca v vsaki fazi igre. Bočni branilci (Krefl, Sualehe, Lasickas) so v nekem trenutku visoko ob avt liniji, v drugem pa igrajo kot vezisti. Na sredini se formira igralec več, ko centralni branilci (Crnomarković, Estrada, Milović, Ratnik) »potegnejo« naprej in nase »navlečejo« nasprotne veziste. S tem imajo napadalci več svobode na območju zadnje tretjine igrišča. Naveza med »beki« in »wingerji« ustvarja prazen prostor za vtekajoče veziste (Sešlar). Olimpija s temi Rierovimi mehanizmi lahkotno preide v napadalno tretjino. Čeprav ekipi manjka klasična »devetica« se to (zaenkrat) še ne pozna. Mustafa Nukić se pogostokrat giblje kot »lažna devetica«. S tem postane Olimpija manj predvidljiva, ker ni klasičnega napadalca h kateremu gravitirajo podaje. Tako nevarnost za nasprotnika preži z več strani. Avtomatizem gibanja v napadu in ostale Rierine ideje so igralci neverjetno hitro ponotranjili.

Da je Rierov sistem zelo dovršen priča tudi razlika med danimi pričakovanimi zadetki (xG) in pričakovanimi prejetimi zadetki (xGa). Za skoraj 12 zadetkov prepričljivo vodi v tej statistični metriki. Velikokrat so ekipe, glede na razliko teh dveh metrik, zelo različno razvrščene na lestvici, kar pomeni da nekatere veliko bolje/slabše realizirajo ponujene priložnosti. V Olimpijinem primeru temu ni tako. Zeleno-beli niso po naključju prvi na lestvici in to potrjuje tudi spodnji graf.

En največjih taktičnih izzivov modernih trenerjev je, kako prebiti kompaktno nasprotnikovo obrambo, če se postavi v nizki blok (recimo 5-4-1). To je Riera v naši ligi dobro analiziral. Igralci so konstantno v gibanju, menjavajo pozicije. Statičnost in čakanje na žoge sta prepovedana.

Albert nadvse enostavno in uspešno uporablja vse moderne principe igre, ki jih gojijo trenerji svetovnega formata. Ko ima Olimpija napad se igralci razporedijo tako, da zavzamejo čim več prostora na zelenici. Ko se branijo pa poskušajo narediti igrišče čim manjše. Po izgubljeni žogi je potrebno dobiti nazaj posest v najkrajšem času.

Ima pa ta sistem seveda svoje pomanjkljivosti. Ekipa je zelo nesigurna, če ne uspe dovolj hitro odvzeti žoge in se nasprotnik poda v protinapad. Takrat obramba ni v isti liniji in zato se odpira veliko prostora za njenim hrbtom, sploh na bočnih položajih. To je po drugi strani nekaj normalnega pri ekipah, ki napadajo visoko. 26% vseh nasprotnih strelov je letos prišlo kot posledica protinapadov in 5 od teh jih je končalo kot zadetek. To je 5% več kot v lanski celi sezoni, kjer je bilo skupno takih strelov 352, letos pa že 214.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.