Nogomet brez številk ne obstaja. Vse v nogometu se vrti okoli namišljenih simbolov, ki se jih je človek spomnil, da se je lažje prilagodil svetu. Verjetno najbolj kultna številka v svetu nogometa pa je 10.
Ta številka simbolizira najpomembnejšega igralca. Ne toliko v smislu zadetkov pač pa v smislu nogometne inteligence in tehničnega znanja. In vendar kljub temu v današnjem nogometu obstaja velik problem z igralci, ki jih simbolizira desetka. Kaj za vraga se dogaja? Kaj se je zgodilo s to najbolj kultno vlogo na igrišču, ki je razveseljevala milijone navijačev na svetu in kaj nam to pove o sami igri?
Pomislite na najboljše ekipe na svetu. Koliko jih gradi ekipo v kateri nastopa igralec, ki igra za napadalcem, zapolnjuje linijo med napadom in sredino, ima svobodo, ideje in nogometno inteligenco? Ni jih veliko, kajne? Ampak vsi jih obožujemo. Originalni »playmakerji«, ki so tako zaznamovali igro v zadnjih desetletjih. V Argentini takšnemu tipu igralca pravijo »enganche«. Pozicija, kjer je treba misliti in ukrepati, diktirati tempo in ritem, zaznavati majhen prostor okoli sebe. Takšni nogometaši so (bili) verjetno najbolj cenjeni v svetu nogometa. Karakter je bil izoblikovan na ulici, znanje pa dovršeno v klubih.
Diego Maradona in 10 gresta z roko v roki. Roberto Baggio, Zinedine Zidane, Juan Roman Riquelme, Ronaldinho, Michel Platini, Kaka, Rui Costa, Lionel Messi, Mesut Ozil, Francesco Totti … To so nekatera imena, ki nam prestavljajo romantične spomine in pogled na nogomet. Pa vendar jih moderna oblika nogometa vse bolj izpodrinja. Aktualni žogobrc temelji na strogi disciplini in taktičnemu znanju. Prvi napadalec je tudi prvi branilec, ko se ustvarja presing. In to je tudi glavni razlog zakaj so nekdaj čislani »fantazisti« postali skoraj balast.
Včasih je bila desetka srce ekipe, danes pa se mora podrejati novi filozofiji. Ni več dovolj zadevati, asistirati in kreirati priložnosti.
Jurgen Klopp je nekoč dejal, da nobena desetka ne more biti tako uspešna, kot dober presing. Ni več dovolj, da ima igralec svobodo in ideje ter da se vse gradi okoli njega. Danes se mora podrediti sistemu. Svoboda in kreativnost morata priti z drugih položajev oziroma ti sistem dovoljuje le omejeno kreativnost. Včasih je bila desetka srce ekipe, danes pa se mora podrejati novi filozofiji. Ni več dovolj zadevati, asistirati in kreirati priložnosti. Potrebno se je tudi braniti in izvajati presing, kar pa ni zapisano v DNK desetk. Moderni trenerji se ne zanašajo na ideje samo enega igralca, ker v nasprotnem primeru postane ekipa enodimenzionalna in jo nasprotnik lahko popolnoma onemogoči, če zaustavi kreativca. Bolj je kreativen sam sistem igre. Za najboljše trenerje je uravnoteženost ekipe bistvenega pomena.
Presing, taktika in formacije. Tu (žal) ni veliko prostora za umetniško izražanje. V vseh petih najmočnejših ligah na svetu se pojavlja velik padec odigranih minut igralcev, ki nastopajo v vlogi desetice. V španski La Ligi so se odigrane minute teh »romantikov« med 2014/15 in 2018/19 zmanjšale kar za 64 odstotkov!
Fleksibilnost formacij je tudi eden izmed vzrokov za izginjanje svete številke. Verjetno se ne bom zlagal, če bom dejal, da je 4-3-3 najpogostejša formacija evropskih klubskih velesil v kateri pa »playmaker« nima svojega mesta. Ko sem začel spremljati nogomet v devetdesetih je bila najpogostejša 3-5-2 ali pa 4-4-2 z rombom na sredini. To so najbolj očitne formacije, kjer do izraza pride desetica.
Kljub vsemu desetke ne bodo izumrle ampak se bodo prilagodile oziroma so se že. Postale so hibridne. Poglejmo si Kevina De Bruynea. To je prototip moderne desetke. Pri Cityu igra kot »box to box« vezist, torej ni naravna desetica. Giba se med obema kazenskima prostoroma. Zadeva, asistira, ustvarja priložnosti obenem pa še gara v obrambi (pridobljene žoge, prestrežene žoge). Njegova defenzivna statistika je skoraj primerljiva s statistiko kakšnega defenzivnega zveznega igralca.
Desetice so se torej nekako prelevile v šestice. Številka 6 je v nogometu prestavljala vezista, ki je razbijal nasprotne napade in opravljal »umazana« dela za ekipo. Popolno nasprotje desetki. Pa vendar so se začeli spreminjati z idejo, da znajo igrati tudi naprej in da lahko delujejo kot nekakšni metronomi na sredini igrišča. Iz Rina Gattusa so se prelevili v Rodrije, Jorginhe, Verattije, Alcantare. Pa to niti ni nekakšen nov koncept, saj so v Italiji že zdavnaj imeli besedo za takšno vlogo. To je tako imenovani »regista« oziroma »playmaker«, ki je dlje od nasprotnikovih vrat. Andrea Pirlo je sinonim za ta položaj.
Ampak, kaj ima to vse opraviti z našim Mustafom Nukićem?
Mustafa Nukić v letošnji sezoni doživlja svojo renesanso. Pri 31 letih številke kažejo, da gre za njegovo najboljšo prvoligaško sezono v karieri. Je Olimpijin »stroj za gole« in vsestranski igralec. Če je v prejšnjih sezonah deloval kot vezist, je v letošnji zasijal v bolj ofenzivnem položaju. Njegov stil igre vse bolj spominja na stil legendarne desetke. Zadetki Nukića v zadnjih treh sezonah prve slovenske lige:
Mustafa je v letošnji sezoni dosegel že toliko zadetkov, kot v prejšnjih dveh skupaj in to na 41 tekmah manj. Verjetno je največji razlog za to, da ima več ofenzivne svobode kot prejšnja leta. Se pravi igra nekako kot »povlečen« napadalec. Zamenjava igralnega položaja je bila zadetek v polno. Od njegovih iger pa je še kako odvisna Olimpija. Če je dosegel zadetek ali vknjižil asistenco je Olimpija zmagala na sedmih od desetih tekem v ligi.
Z 10 zadetki je daleč najboljši strelec Olimpije v aktualni ligaški sezoni. Dosegel je skoraj 30% vseh zadetkov Olimpije. Sledi mu Almedin Ziljkić s 6 zadetki ampak njegov zadnji sega v oktober 2021 (proti Kopru). Ekipa je brez »Nuke« zelo enodimenzionalna. Kljub novi poziciji pa Mustafa ni povsem pozabil na delo v obrambi. Številke v obrambi so sicer slabše kot v prejšnji sezoni ampak to je pač posledica igranja bližje golu oziroma igranja na položaju “playmakerja”. Navzočen pa je povsod po terenu. Nima omejenega gibanja.
Edino kar morda pade malo v oči so asistence, ki jih je (zaenkrat) 8 manj. Je pa tu še druga plat. Lani je ustvaril 38 priložnosti za soigralce in 11 od teh jih je bilo pretvorjenih v zadetek, kar je približno 29-odstotna uspešnost. Letos je ta uspešnost dobrih 23 odstotkov. Nasplošno je letošnja realizacija nogometašev Olimpije za nekaj odstotkov slabša kot lani tako, da vse to sledi Olimpijinemu trendu.
Zamenjava iz ofenzivnega vezista v nekakšno »polšpico« se je očitno obrestovala. Treba je poudariti, da je kar nekaj tekem letos začel kot napadalec, kar ni njegova najljubša pozicija. Kljub temu pa za zadetek in pol prekaša pričakovane zadetke (xG). Povedano drugače-priložnosti izkorišča 15% bolje, kot bi pričakovali.
Mustafa je kot vino. S staranjem postaja boljši. Poznamo njegovo zgodbo, kako je prišel v Slovenijo med vojno, odraščal v azilnem domu in večino tehničnega znanja dobil na ulici oziroma na domačem igrišču. Dame in gospodje, to je Mustafo Nukića – poslednja ulična desetka.
