Danes mineva okroglega pol stoletja od ene najbolj odmevnih tekem v zgodovini bežigrajskega štadiona, ko je 11. julija 1976 Partizan z zmago 1:0 nad Olimpijo v dramatičnem slogu osvojil naslov prvaka. (MZ)
Prvič objavljeno v Delu, 12. julija 1976
»Črno-beli« so v Ljubljani premagali Olimpijo z 1:0 (0:0) in tako na koncu nogometnega prvenstva prehiteli Hajduka, ki je remiziral z Beogradom
LJUBLJANA, 11. julija – Nenad Bjeković je z golom v 93. minuti za Bežigradom Partizanu prinesel sedmi naslov državnih prvakov, sebi pa mesto med 25 najboljšimi strelci Evrope. Hajduk in Partizan sta bila v prvenstvu dolgo z ramo ob rami, slednjič pa je »črno-belim« le uspelo potrditi skoraj že tradicijo, da jesenski prvaki zmagujejo tudi na koncu.
Mnogo je bilo govoric in namigovanj, da tudi letošnje prvenstvo ni bilo regularno. Če bi dogodke sodili po zadnjem kolu, tedaj bi lahko ob koncu prvenstva z mirno vestjo zapisali: vse je bilo v najlepšem redu. Nogometaši Olimpije in Beograda so se proti Partizanu in Hajduku športno in hrabro borili (celo zavlačevali so igro), tako da jim ni moč izreči niti najmanjšega očitka.
Svoji poslanstvi sta obe enajsterici izpeljali tako kot sta pač najbolje zmogli. »Romantiki« niso imeli toliko navdiha, da bi lahko zaustavili silne napade Splitčanov, »Zeleno-bele« upe (in šampionske ambicije Hajduka seveda tudi) pa je najbrž pokopal Splitčan Jurišić, ki je svoje tovariše pustil na cedilu v odločilnih trenutkih.
Kakšen paradoks. Jurišić je svojim nekdanjim splitskim soigralcem v 21. kolu zabil dva gola, ki sta jih veljala točk z Ljubljančani, v zadnjem kolu pa si je dovolil nepremišljenost, ki je morda preprečila »belo fešto« v osrčju Dalmacije.
Nasploh pa z nogometom v državnem prvenstvu ne moremo biti zadovoljni. Strokovnjaki menijo, da je kvaliteta celo slabša. Naša moštva še vedno igrajo razmeroma kalkulantsko, saj tudi letos skorajda ni bilo kola brez najbolj nepopularnega rezultata 0:0. Le dober mesec dni nas loči od začetka prihodnjega prvenstva in upajmo, da bo številnim ljubiteljem nogometa prineslo več zadovoljstva kot letošnje.
Nenad odločil prvenstvo
Triindevetdeset minut so ljubljanski nogometaši vzdržali v tekmi, ki je bila izredno pomembna v boju za naslov 30. državnega prvaka, slednjič pa je moral vratar Dalanović pobrati žogo iz mreže.
Na bežigrajskem štadionu se je tokrat zbralo rekordno število – 18.000 – gledalcev, ki so v prvem polčasu gledali zelo solidno prvoligaško predstavo. Nogometaši Partizana so dobro vedeli, od kje jim preti največja nevarnost, zato so že v prvih minutah z ostrimi štarti zaustavljali Amerška in Rožiča. Tako je Kunovac že v prvi minuti po izredno grobem prekršku nad Amerškom dobil rumeni karton.
Igra je bila izredno živahna, akcije so se bliskovito vrstile zdaj na eni zdaj na drugi strani. V šesti minuti je imela Olimpija najlepšo priložnost v prvem delu. Prosen je po sijajnem prodoru lepo zaposlil Jurišića, vratar Partizana Ivančević pa je s panterskim skokom odbil žogo čez vrata.
Igra je bila ostra, tako da je že v osmi minuti Bjeković po prekršku nad Šišićem dobil drugi rumeni karton. Sodnik Maksimović se je držal zelo hrabro, vendar je naredil napako v 23. minuti, ko sprva ni dosodil ofsida in bi Olimpija skoraj dosegla vodilni zadetek.
V nadaljevanju se je igra nekoliko umirila, Partizan pa je imel nekoliko več od igre. V 30. minuti je šel v napad srednji krilec Partizana Djurović in s strelom z 20 metrov razdalje prvič resneje ogrozil vratarja Dalanovića. Olimpija je le s težavo vzdrževala ravnotežje na igrišču. Prosen pa je v 31. minuti dobil rumeni karton, ko je grobo zaustavil Vukotića. V 32. minuti je Djurović še enkrat pobegnil ljubljanski obrambi, vendar je njegov strel spet zletel tik nad vratnico.
Strahovit tempo iz začetka prvega dela, je proti koncu povsem popustil. Bjeković je bil najnevarnejši mož v Partizanovem napadu, ljubljanski srednji krilec Šišić pa je imel z njim zares veliko težav. Prosenov delež v napadu je bil tokrat nekoliko skromnejši, kajti paziti je moral na odličnega Vukotića.
Tempo igre na začetku drugega dela je spet nekoliko narastel, pravi izbruh ritma pa je nastal, ko je napovedovalec za občinstvo objavil rezultat tekme med Beogradom in Hajdukom. Tedaj je bilo 1:0 za Beograd. Napadi Partizanovih igralcev so dosegli vrhunec. »Črno-beli« so napadali z vsemi silami. Z roba 16-metrskega prostora so sicer izsilili nekaj prostih strelov, ki pa niso prinesli rezultata.
V 55. minuti je imel sijajno priložnost Bjeković, vendar sta ga Šišić in Dalanović v zadnjem trenutku zaustavila. Olimpija je imela prvo priložnost šele v 60. minuti, ko sta si Vugrinec in Ameršek na robu 16-metrskega prostora odlično izmenjala dvojno podajo, nazadnje pa je Ameršku zmanjkalo moči za ostrejši udarec, tako da je Ivančević strel ubranil.
V 65. minuti je sodnik Maksimović izključil Jurišića. Novosadski sodnik sicer ni videl Jurišićevega udarca, vendar mu je navzlic temu, po posvetovanju s stranskim sodnikom, upravičeno pokazal pot v slačilnico. Z desetimi igralci se je morala Olimpija v nadaljevanju braniti. Partizan je bil popoln gospodar dogodkov na igrišču, vendar je imel razmeroma malo priložnosti za zadetek. Še najnevarnejši je bil strel Bjekovića v 72. minuti, ko je iz hitrega obrata streljal tik mimo vratnice.
V 83. minuti se je srednji napadalec Beograjčanov še enkrat odlikoval. To je bila priložnost tekme. Ljubljanski vratar Dalanović pa je pokazal vse svoje sposobnosti in s sijajnim posegom ustavil strel najboljšega strelca I. zvezne lige. Kazalo je, da se bo srečanje končalo brez zadetkov. Ura na štadionu. se je že davno pomaknila prek 90. minute, ko so »črno-beli« naposled dosegli zadetek.
Tri minute po izteku regularnega poteka igre je Bjeković po kombinaciji Perovića in Vukotića dosegel zadetek, ki je Partizanu zagotovil naslov državnega prvaka. »Črno-beli« navijači so preskočili bežigrajske ograde in v trenutku, ko so na štadionu plapolale zastave, je sodnik Maksimović odpisal konec tekme.
Izjave
Luštica, trener Olimpije: »Sodnik je podaljšal tekmo toliko, kolikor je bilo potrebno Partizanu, da je dosegel gol.«
Vugrinec: »To je sramota za jugoslovanski nogomet.«
Dalanović: »Najbolj realen rezultat bi bil neodločen. Gostje so edini zadetek dosegli po grobi napaki naše obrambe.«
Rožič: »Tekmeca sta bila zelo živčna. Neodločen izid bi bil najbolj realen.«
Jurišić: »Menim, da bi sodnik moral izključiti tudi Djurovića, ki me je pred tem udaril. Udarec sem mu vrnil. O tekmi ne bi rad govoril.«
Prosen: »Največji krivec za poraz je bil sodnik, ki je podaljšal tekmo. Tudi sicer smo bili boljši kot Beograjčani.«
Kaloperović, trener Partizana: »Igralci so dali vse od sebe, da bi po desetih letih osvojili naslov prvaka. Mislim, da smo si zmago zaslužili, saj smo bili boljši. Sicer pa je naslov trud vse ekipe.«
Bjeković: »Igram nogomet 11 let, toda težje tekme nisem odigral. Sem presrečen, da smo končno osvojili naslov državnega prvaka.«
Tomić: »Domačini so igrali za Hajduka in ne za sebe. Ves čas so igrali obrambno.«
Vukotić: »Domačini so igrali dobro. Menim, da je zmaga zaslužena, saj smo si ustvarili več priložnosti za zadetek.«
Ivančević: »Tekma je bila izredno težka. Naša zmaga je zaslužena, saj smo si ustvarili več priložnosti za zadetek. Največji krivec za to, da nismo dosegli več golov, je bil vratar domačinov Dalanović, ki je branil sijajno.«
Olimpija: Jurišić, Maksimović in premoč Partizana
Nogometaši Olimpije so v igri s Partizanom sicer uspeli opravičiti vlogo, ki so jo imeli v dokazovanju regularnosti prvenstva, vendar pa je bil njihov igralski dosežek vendarle premalo, da bi preprečili promocijo prvaka na bežigrajskem štadionu. Ob angažirani igri se je spet pokazala že dolgo znana Olimpijina slabost: pomanjkljiv in nekvaliteten izbor igralcev.
V napadu »zeleno-belih« ob Ameršku, Rožiču in občasno Prosenu tudi tokrat ni bilo za nasprotnika nevarnega moža. Trener Luštica se je najbrž malo uštel, ko brezkompromisnega Voljča ni poslal v ogenj že tedaj, ko bi lahko s svojo prodornostjo še okrepil napad, kajti v finišu tekme je bil le izgubljenec več v oslabljeni in razglašeni enajsterici.
V taboru Olimpije so krivdo za poraz zvalili na srednjega napadalca Jurišića, ki je bil tokrat že drugič izključen v letošnjem prvenstvu ter na sodnika Maksimovića, ki je tekmo podaljšal, ne da bi to tudi uradno pokazal. Jurišić je bil ob svojem nešportnem dejanju gotovo pod vplivom svoje eksistenčen stiske (Olimpija mu namreč za podpis pogodbe ne more zagotoviti stanovanja).
Igralske kvalitete Olimpijinega srednjega napadalca so tako kot njegova osebnostna nezrelost že dolgo znane, toda pri Olimpiji bi morali na to misliti že tedaj, ko se je strokovni štab odrekel njegovih konkurentov za majico s številko 9 Radisavljevića, Turčika in Hodžića.
Temperamentni sodnik Maksimović je za Bežigradom v bistvu doživel še večji neuspeh kot nogometaši Olimpije, kajti ob tem, da že tako ali tako ni bil povsem na ravni tekme, je s podaljšanjem tekme (ki ga iz nerazumljivih razlogov ni tudi uradno objavil), izzval nove dvome v regularnost prvenstva.
Sodniška pravila mu sicer dovoljujejo zveličavnost njegove ure, vendar si že zaradi pomembnosti tekme ne bi smel dovoliti takega spodrsljaja, da se je tekma za Bežigradom končala dobrih sedem minut zatem, kot tista na Karaburmi. Pa vendar bi tabor Olimpije moral biti vsaj toliko objektiven, da bi priznal Partizanove večje kvalitete v tej igri.
Ocene: 7 – Ameršek, Dalanović, Rožič, Prosen, Dogandžić, 6 – Samatović, Šišić, Bracanović, Vugrinec, Dimitrijević, 5 – Jurišić, brez ocene: Voljč.
Dve fronti …
Navijači Partizana so se morali razdeliti: glavnina je odšla na Karaburmo, najzvestejši pa v Ljubljano.
Šestega junija 1965 se je velikanska armada Partizanovih navijačev nazadnje veselila naslovu državnih prvakov svojih ljubljencev. Ćurković, Šoškić, Jusufi, Bečejac, Vasović, Galić, Hasanagić se tedaj niso bali zadnjega kola tako kot tokrat v Ljubljani njihovi nasledniki Ivančević, Bjeković, Vukotić, Golac, Kunovac in drugi, kajti nabrali so si rekordnih osem točk prednosti pred Sarajevom. Pred srečanji za Bežigradom in na Karaburmi pa sta bila Partizan in Hajduk enaka.
Največja armada navijačev – Partizanovih – se je pred zadnjim kolom razdelila. Za mnoge se je bilo težko odločiti ali bo njihova pomoč bolj potrebna njihovim ljubljencem za Bežigradom ali pa na Karaburmi, kjer Hajduk ne bi smel premagati Santraćeve čete. Mik neposrednega prisostvovanja pa je vendarle prevladal pri več kot pet tisoč med njimi, ki so Ljubljano že v zgodnjih jutranjih urah preplavili s »črno-belimi« zastavami.
Bežigrajski štadion tako pomembne zaključne tekme v boju za naslov jugoslovanskega prvaka še ni doživel. Enajstletno čakanje v senci Vojvodine, Sarajeva, C. zvezde, Hajduka, Željezničarja je bil veliki motiv igralcem belo-črnih. Nogometaši Olimpije so pred tekmo lahko upali le v mnogo manj pomembno napredovanje na lestvici, vendar pa je bil njihov cilj morebiti še višji.
Predsednik Olimpije Egon Conradi je pred TV kamerami že pretekli ponedeljek jugoslovanski nogometni javnosti obljubil, da bo Olimpija s svojo igro proti Partizanu demantirala vse govorice o neregularnosti prvenstva. »Ne bomo igrali niti za Hajduka niti za Partizana, temveč za regularnost našega najpopularnejšega prvenstva ter za trenerja Luštico, ki se poslavlja od nas,« so v en mah zatrjevali igralci Olimpije.
In razplet? Prav stavili so tisti Partizanovi navijači, ki so prišli v Ljubljano. Oni v Beogradu so po 1:1 na Karaburmi gotovo že obupali, saj bi se moral medtem izteči čas tudi za Bežigradom. Pa je nazadnje tu tri minute po regularnem koncu le prišlo do zadetka, ki ga je – v tem je morda malce simbolike – dosegel najboljši strelec prvenstva Nenad Bjeković. Ta je v poslovilni tekmi svoji ekipi tako zagotovil naslov prvaka sedmič …
Franci Božič
