Hokejistom Olimpije je uspel veliki met! Že v prvi sezoni po vrnitvi v mednarodno druščino, sestavljeno iz avstrijskih, italijanskih, češkega, madžarskega in slovenskega kluba, so se namreč uspeli (neposredno) uvrstiti med najboljših osem moštev, ki se bodo v končnici ICEHL pomerila za prvaka. Dejansko lahko uvrstitev Zmajev med prvih šest po rednem delu označimo za velik uspeh. Glede tega so si vsi hokejski strokovnjaki pri nas enotni. Z ekipo, ki ni sestavljena iz zvezdnikov, kakršne smo v Tivoliju v preteklosti že videli igrati v zeleno-belem dresu, so ne nek način presegli sami sebe.
Da je bilo tako, pa je treba v prvi vrsti dati veliko pohvalo strokovnemu vodstvu. Drži, tudi sam se večkrat, sploh v zadnjih dveh mesecih, kritiziral delo, ali lepše rečeno opozarjal na določene napake trenerja in njegovih pomočnikov, toda na koncu so me vsi skupaj vendarle demantirali, ali bolje rečeno so znali v ključnih trenutkih na pravilen način »uglasbiti orkester«, da je le-ta 46 odigranih srečanj izpeljal na način, ki mu je na koncu prinesel še zadnjo (neposredno) vstopnico v zaključne boje. Zasluženo! Sploh pa moram pohvaliti za zadnji teden bojev na ledu igralce, ki so v treh tekmah res pokazali pravi karakter, torej s tem tudi jajca!
Brez moškosti pa seveda ne v tem ne v kakšnem drugem športu ne gre. In to me nedvomno navdaja z dodatnim optimizmom pred nadaljnjimi dvoboji v ICEHL, v katerih Olimpija še ni rekla zadnje besede. Ne bi se rad zaletel in rekel, da sem v to prepričan, ampak »na vodi čutim«, da bi se lahko v tem pogledu ponovila vsaj sezona 2011/12, ko so zeleno-beli pod taktirko finskega stratega Hannuja Järvenpääja prebili v polfinale takratne lige EBEL. Seveda se bo glede tega kaj vprašalo tudi nasprotnike Zmajev (dobili jih bodo po zaključku »pre-playoffa«, predvidoma v nedeljo), toda ne glede na to, kateri bodo, hokejisti Olimpije so že dokazali, da lahko igrajo z vsemi.
Tako imajo denimo boljši medsebojni »score« proti prvouvrščenim salzburškim Rdečim bikom (v letošnji sezoni so jih premagali trikrat, izgubili so pa le enkrat), identično razmerje zmag in porazov velja tudi v obračunih s tretjeuvrščenimi dunajskimi Prestolniki, z drugouvrščenimi beljaškimi Orli so v tem pogledu izenačeni (2:2), edini, ki jih v letošnji sezoni niso premagali in bodo tudi zanesljivo nastopili v četrtfinalu, so le igralci Albe (0:4). Po eni strani bi si želel, da bi se jih pod Rožnikom seveda izognili v zaključnih bojih, po drugi strani pa je res tudi to, da se negativna tradicija prej ali slej mora prekiniti.
In če grem še dlje v razmišljanju, dejstvo je, da imajo slovenski hokejisti z madžarskimi v velikih tekmah praktično vedno srečno roko. Nazadnje je tako denimo Olimpija v četrtfinalu lige EBEL, ravno v zgoraj omenjeni sezoni 2011/12, izločila prav klub iz Szekesfehervarja. Na svetovnih prvenstvih – po večini v drugem in tudi tretjem kakovostnem razredu hokeja na ledu – pa je Risom vselej teknil golaž, slovenski »oklepniki« namreč v katerikoli resni tekmi sploh še niso klonili pred Madžari! Statistika je sicer velikokrat nepomembna, pogosto celo ne odraža realnega stanja in zna precej zamegliti sliko, toda v tem primeru kakršnihkoli dvomov ne more biti.
Je pa jasno, da tovrstni podatki, ki gredo na neki način v prid najuspešnejšemu slovenskemu moštvu v tej sezoni, sami po sebi še ne bodo prinesli morebitne zmage Zmajem v četrtfinalni (ali kakšni nadaljnji) seriji, so pa zagotovo dobro izhodišče predvsem za psihološko pripravo ekipe, če bi do dvoboja z Albo res prišlo. Kakorkoli že, morebitno srečanje zeleno-belih z modro-belimi bi bil do neke mere tudi precejšen trenerski izziv za Mitjo Šivica, da dokaže vsem skeptikom, da lahko v končnici najde pravi recept v tehnično-taktičnem smislu in ukani tudi njegovega nasprotnika na madžarski klopi, Američana Kevina Constantina.
»Play-off« hokej je nekoliko drugačen od tistega v rednem delu sezone, pogosto v njem ni neke pretirane lepote v igri …
Pa bodi dovolj o tem, s kom bi se Olimpija v četrtfinalu lahko pomerila in kaj bi proti temu nasprotniku lahko opravila … Za konec tega sestavka sem se še malo poigral z določenimi statističnimi podatki, ki so na voljo na spletni strani ICEHL. Kar je bila odlika Zmajev že v prvi in tudi drugi tretjini tekmovanja, je bila njihova odlika tudi v zadnji tretjini rednega dela – igra z igralcem manj. V tem elementu hokejske igre so vodilni v ligi, s 86,52-odstotnim uspehom. To kaže na dejstvo, da imajo zelo dobro izdelan sistem branjenja štirih proti petim, seveda pa sta svoje z določenimi obrambami v tem pogledu dodala še oba vratarja, Paavo Hölsä ter Žan Us.
Vseeno pa ne prvi ne drugi nista bila ravno med bolj konstantnimi v dosedanjem poteku sezone, še manj pa sta bila uspešna po številu ubranjenih strelov na njuna vrata. Medtem ko je bil Kranjčan v tem pogledu le nekaj čez 90-odstoten, bolj natančno 90,4-odstoten, Finec niti ni prešel meje 90 odstotkov (89,8 odstotkov). Če sem pošten, je Olimpijin dosežek na lestvici s tako skromno uspešnima čuvajema mreže celo vrhunski, ne samo odličen. In to seveda ni mišljeno kot pretirana kritika obema fantoma, temveč bolj kot resno opozorilo strokovnemu vodstvu, da bo potrebovalo za končnico bistveno bolj razpoloženi »hobotnici«.
»Play-off« hokej je nekoliko drugačen od tistega v rednem delu sezone, pogosto v njem ni neke pretirane lepote v igri, predvsem pa se velikokrat dogaja, da zmaga tista ekipa, ki prejme zadetek manj, in ne tista, ki doseže gol več. Vseeno pa to ne pomeni, da ne bi bilo dobro, če bi znali zeleno-beli poslej boljše izkoriščati svoje priložnosti pred nasprotnikovimi vrati, sploh, ko je govora o igri z igralcem več. Statistično gledano so bili namreč v tem elementu hokejske igre doslej naravnost porazni, s 17,3-odstono uspešnostjo so bili za njimi le še hokejisti Dornbirna in Linza, kar Ljubljančanom zagotovo ne more biti v ponos.
Toda po drugi strani je dejstvo, da je pri »power playu« precej odvisno tudi o »magije« igralcev. Od ideje in kreativnosti. Ti dve vrlini pa imajo največkrat tisti igralci, ki nekako izstopajo po znanju. Načeloma bi morali biti to predvsem tujci, le-ti v večini moštev, ki so pri vrhu, tudi delajo razliko, pa ne samo v tem pogledu, temveč tudi sicer. Pri Olimpiji se zdi, da ni ravno tako, pa čeprav je njihov prvi strelec Francoz Guillaume Leclerc z 41 točkami najmanj korak pred ostalimi v ekipi. Seveda pa je z boljšo kakovostjo tujih hokejistov največkrat povezan tudi višji denarni vložek in glede tega je v Tivoliju vendarle določena zgornja meja, ki ne sme biti presežena.
In ko je tako, se je ponavadi najboljše zanesti na timsko delo. Ter timski duh. Ta velikokrat lahko povsem prevesi tehtnico na stran na papirju slabših tekmecev. Kajti ni vse v denarju, sploh pa ne, ko pride do izločilnih bojev. Nekaj pa lahko oziroma mora k morebitni še bolj uspešni zgodbi dodati tudi sicer zahtevno ljubljansko občinstvo. Zdaj zanj izgovorov ni več, saj so vse vladne omejitve v povezavi s korona virusom odpravljene. Morda ne bi bilo slabo, če bi klubsko vodstvo privabilo še več gledalcev z dodatnimi prijaznejšimi cenami paketov za tekme v končnici. Manj je včasih lahko tudi več, o tem ni nobenega dvoma.
Para pre-playoffa:
Znojmo – Graz in KAC – Bolzano
Opomba: igra se na dve zmagi.
Četrtfinale se začne v torek, 9. marca.
