Namenoma sem z novim razmišljanjem o hokejskem dogajanju pod Rožnikom počakal do zaključka večnega derbija v državnem prvenstvu med Jesenicami in Olimpijo. Za tiste, ki vam je razplet tekme po naključju »ušel«: zeleni so (ne)pričakovano klonili pred rdečimi, gostitelji so bili boljši s 3:0. Za marsikoga je ta poraz čete Mitje Šivica nedopusten, pravzaprav nezaslišan, jasno, njegovi varovanci so od letošnje sezone naprej del bolj kakovostnega tekmovanja, tudi zasedba je – in to ne samo po imenih – boljša od jeseniške, pa vendar mene končni rezultat ni niti malo presenetil.
Derbi je derbi, v njem zato niti ni tako zelo pomembno, v kakšni (dnevni) formi je sleherna ekipa. V derbiju namreč velikokrat »igra« predvsem zavzetost. Trener Zmajev je v izjavi po srečanju dejal, da njegovi fantje niso pokazali dovolj čustev. Seveda, to je pogosto izjemno pomembno, ko se bije bitka ne ledu med večnima nasprotnikoma. Pregovorno srce tako lahko povsem nadvlada znanje. In da ne bo pomote. Tudi Železarji imajo precej hokejskega znanja, za boje v letošnji sezoni so celo okrepljeni s tremi tujci (dva finska igralca in švedski vratar), ne nazadnje so trenutno vodilni v AHL, toda vseeno imajo v Ljubljani bolj širok in kakovosten kader.
No, kot sem že napisal, tudi to velikokrat samo po sebi ni dovolj za zmago, sploh pa ne v takšnih dvobojih, ki so prežeti s posebnim nabojem. Zdi se, da je ta strast, če se lahko tako izrazim, zadnja leta bistveno bolj na strani hokejistov iz Podmežakle. Odkar so na Celovški cesti 25 denarno vsaj korak, če ne celo dva pred večnimi tekmeci, se to na Gorenjskem pogosto prikazuje kot boj Davida z Goljatom. Seveda se takšno razmišljanje iz okolja (ne)hote prenese tudi v slačilnico. Deluje kot strašna psihološka spodbuda za hokejiste v rdečem. In tudi je, kar se je izkazalo tudi tokrat. Potem ko so gostitelji prvi dosegli zadetek, so v nadaljevanju precej suvereno pripeljali srečanje h koncu.
Drži, vse skupaj bi se lahko odvilo tudi drugače, saj bi Žan Jezovšek v 6., sploh pa v 8. minuti, ko je sam krenil na vrata Železarjev, lahko popeljal goste v vodstvo. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo v tem primeru, kajti ne smemo pozabiti, da je bila Olimpija do vodstva Jesenice boljša na ledu, njeni hokejisti so bili kot po pravilu hitrejši od nasprotnikov, prej pri ploščku, narekovali so ritem igri. Ampak tudi v tem ekipnem športu na koncu jasno vselej štejejo le goli in teh v torek od Zmajev nismo bili deležni. Da je bilo tako, gre precej zaslug domačemu vratarju Oscarju Fröbergu, ki je zaustavil vseh 36 strelov na svoja vrata, svoje pa so k temu dodali tudi Zmaji.
Bili so enostavno premalo »krvoločni« pred golom Jesenic, za povrh vsega pa so tokrat kar precej zatajili tudi v igri z igralcem manj; v tem elementu igre so sicer v ICEHL med boljšimi moštvi. In ko je tako, je jasno, da do zmage ne more priti, pa četudi je nasproti zasedba, katere kakovost se vendarle ne more meriti z Olimpijino. Ampak to seveda ni nujno merilo za končni razplet tekem tudi na kakšni drugi ravni. Če samo pogledamo rezultate zelenih v letošnji sezoni ICEHL, je jasno, da bi do njih težko prišli, če bi delovali v vlogi favoritov, torej na način, kot sami delujejo v DP proti večnim tekmecem. Iz tega lahko zaključim, da so Železarji v DP v takšni vlogi kot Zmaji v ICEHL.
V angleško govorečih deželah takšnim moštvom nadenejo izraz »underdogs«, najbližji slovenski približek prevoda temu izrazu bi bil avtsajderji. In da, ravno takšna vloga, torej praktično že vnaprej odpisanega »palčka« med »velikani«, gre od septembra naprej nadvse na roko ravno Zmajem v ICEHL. Prepričan sem, da so Žiga Pance, Aleš Mušič in ostali z veseljem sprejeli razmišljanja ostalih sodelujočih v prej omenjenem tekmovanju ter s pridom izkoriščajo njihove nekoliko podcenjujoče (psihološke) priprave na igre zelenih. Kar pa navijačem Olimpije seveda v vsakem primeru povsem odgovarja. Halo, komu kaj takšnega ne bi odgovarjalo?!
Večni derbiji so vedno nekaj posebnega, vedno prinašajo negotovosti na ledu, res redki so bili v vsej zgodovini, ki so bili zagotovo dobljeni že precej pred začetkom …
Zato upam, da bodo ljubitelji Zmajev po drugi strani znali razumeti, da se kaj takšnega lahko zgodi hokejistom Olimpije tudi v obratnem pogledu, torej v tekmovanju, v katerem so oni v izraziti vlogi favoritov, ostali pa na njihov skalp čakajo iz zasede. To je šport, tudi hokejisti pa so samo ljudje. Vem, včasih je vse to vendarle težko razumeti, saj je hokej na ledu vseeno njihova služba, zanjo so (vsaj zadnje dve, tri sezone) tudi konkretno plačani, toda … Večni derbiji so vedno nekaj posebnega, vedno prinašajo negotovosti na ledu, res redki so bili v vsej zgodovini, ki so bili zagotovo dobljeni že precej pred začetkom, tako da …
Sam denimo tudi v lanski sezoni nisem »zganjal prevelikega hrupa«, ko je najprej Ivo Jan izgubil pokalni dvoboj z Jesenicami, kasneje v sezoni pa tudi Gregor Polončič, zato mi je bila poteza vodstva kluba, da ju odpusti praktično izključno zaradi tega, milo rečeno čudna. Vse skupaj je delovalo kot precej neresno, nevredno takšnega športnega imena na Slovenskem, kot je Olimpija. Ampak po drugi strani sem bil do takrat na tovrstne poteze že navajen pri neki drugi kolektivni sekciji z istim imenom, njen predsednik nas je v tem pogledu vendarle »razvajal« vrsto let, tako da sem morda celo prehitro in prelahko »požrl« takšno odločanje tudi v Tivoliju.
Kakorkoli že, za zelene se ne bojim, da sezone v ICEHL ne bodo nadaljevali v vsaj tako dobrem ali vsaj podobnem slogu, kot so jo začeli; prvega mesta po osmih odigranih srečanjih resda nisem pričakoval, toda po do zdaj videnem verjamem, da bo Zmajem na koncu uspela celo neposredna uvrstitev v končnico, kar bi pomenilo, da bi se morali po 52 odigranih krogih uvrstiti na eno od prvih šestih mest. Oziroma bom rekel takole: če uspejo prvo tretjino tekmovanja oddelati brez večjih »prask«, kar bi jim prineslo približno dodatnih 20 točk, ni vrag, da ne bi mogli v preostalih dveh tretjinah prvenstva priti nato do skupno 80 točk, kar bi jim po mojem mnenju že zagotavljalo vstopnico za nadaljnje boje.
Ekipa trenutno deluje zelo homogeno in to je največja prednost Olimpije pred nasprotniki. Seveda bodo prišle tudi slabše tekme ter z njimi tudi rezultati, o tem ni dvoma. Ni je namreč ekipe, ki bi vso sezono igrala na zelo visoki ravni. Toda takrat bo pomembno predvsem to, da bo četa Mitje Šivica pokazala pravi karakter. Saj veste, kako pravijo: moštvo pokaže pravi obraz takrat, ko mu ne gre najboljše. Odziv igralcev pa tudi trenerskega štaba bo tedaj odločilnega pomena. V preteklih tekmah so bili v tem pogledu vsi skupaj že nekoliko na preizkušnji, toda precej zdesetkana zasedba je tistih nekaj dvobojev dejansko oddelala z odliko.
Zakaj ne bi bilo potemtakem tako tudi v prihodnje? Pravega razloga, da bi razmišljal o nasprotnem, trenutno niti ne najdem. Ravno zato se že veselim novih tekem pod Rožnikom. Želeli bi si le, da bi tribune ljubljanskega hokejskega hrama delil še z večjim številom navijačev Olimpije. Ne bom rekel, da me je dosedanji obisk negativno presenetil ali celo razočaral, dobro poznavajoč »đir« povprečnega ljubljanskega navijača, kaj več iskreno niti nisem pričakoval, toda na tistih »standardnih« 1500 privržencev na srečanje sem pa vseeno potihoma upal. No, počasi, toda zanesljivo se vsi skupaj vendarle bližamo tudi tej številki …
