Upal sem, da bom v novem sestavku o hokejistih Olimpije že lahko pisal o tem, da so varovanci Mitje Šivica po nekaj več kot polovici odigranih srečanj rednega dela ICEHL vsaj po enkrat spravili na kolena čisto vse nasprotnike – nekatere so, jasno, že večkrat – vendar mi je rdečo nit v tem pogledu najprej preprečil klub iz doslej edinega olimpijskega mesta v Avstriji, kmalu zatem pa je temu dejstvu kljuboval še madžarski predstavnik v prej omenjenem tekmovanju. In mirno lahko zapišem, da zasluženo, vsaj po tistem, kar sem uspel videti na zadnjih dveh dvobojih Zmajev, torej proti Innsbrucku in Albi, kluboma, pred katerima so doslej klonili že skupno petkrat.
V eni prejšnjih kolumn sem že razmišljal, kako se je zasedba iz Szekesfehervarja z odlično taktiko zoperstavila zeleno-belim v hramu ljubljanskega hokeja in naposled upravičeno domov odnesla vse tri točke; to je bilo tik pred prvim premorom v ligi zaradi reprezentančnih akcij, torej v začetku novembra. Nič drugače ni bilo konec prejšnjega tedna, ko sta ekipi zamenjali vlogi gostitelja. In ne samo da so Zmaji tudi tokrat ostali praznih rok, ne neki način so bili prav tako »pretepeni«. Hokejisti najboljšega madžarskega kolektiva, ki so stalnica v tem tekmovanju že vse od sezone 2007/08, so pokazali, kaj pomeni biti doma gospodar.
V tem pogledu so se najbolj »lotili« Kanadčana v vrstah Olimpije, Sébastiena Pichéja, v dosedanjem poteku sezone sicer enega (naj)boljših posameznikov zeleno-belih. Na vse načine so ga skušali vreči iz tira, ga psihološko destabilizirati, k temu pa so svoje dodali tudi madžarski delivci pravice, ki so dopuščali takšne in podobne vložke gostiteljev, ki so mejili na mejo dovoljenega. Toda seveda daleč od tega, da sta bila glavna sodnika, Attila Nagy in Dániel Renz, jeziček na tehtnici k zmagi Albe, slednja je le slavila povsem zasluženo, ne nazadnje temu v prid govori tudi statistika v strelih na gol (40:26), pa vendar, priokus je bil zaradi tega zagotovo grenak.
Vseeno pa se morajo pri Olimpiji najprej sami pogledati v ogledalo in iskati krivce za poraz v sebi. Od prvega do zadnjega, torej od trenerja do igralcev. Podobno to velja tudi za zadnji tivolski obračun z Morskimi psi. Nasploh se zdi, da ekipi, kot sta denimo ravno Alba in Innsbruck, ki sta dodobra preučila igro Zmajev, najbolj izrazito pokažeta, v čem je zasedba Mitje Šivica najbolj ranljiva in kako se jo da spraviti na kolena. S tem seveda ni nič narobe, se dogaja, da določeno moštvo taktično odčita lekcijo drugemu, toda problem se pojavi, ko se to začne ponavljati. In glede tega bi moralo vse vpletene pod Rožnikom še najbolj skrbeti.
Ne bi se namreč smelo dogajati, da je Olimpija kot neke vrste prebrana knjiga, brez načrta B, C ali celo D, ampak v dvobojih s tema dvema tekmecema je bila videti ravno tako. Seveda pa to še ne pomeni, da mora v garderobi na Celovški cesti 25 že »goreti rdeči alarm«. Daleč od tega, pa vendar bi bilo pametno počasi razmišljati tudi o teh zadevah, kajti sezona se počasi preveša v njen drugi del in če ne drugega, se bodo tudi ostali nasprotniki – sploh tisti, ki bodo pretendenti za najvišja mesta – začeli bolj podrobno pripravljati na najprijetnejše presenečenje te sezone ICEHL. Kajti Olimpija je – kljub temu, da je zdaj zdrsnila s 1. mesta – hit tekmovanja, o tem ni dvoma.
Na najvišji poziciji na lestvici je namreč vztrajala kar zaporednih 56 dni oziroma nekaj malega manj kot dva meseca, kar je seveda svojevrsten dosežek, ki bo težko ponovljiv v naslednjih sezonah tudi za kakšen drug, bistveno bolj bogat klub v ICEHL. Vse od 17. oktobra pa do 12. decembra so tako Zmaji kraljevali na vrhu in v tem času odigrali 15 tekem, na katerih so zbrali 24 točk od skupno 45 možnih. Izkupiček je bil torej več kot 50-odstoten, kar je za takšno tekmovanje seveda dobra bera! Še boljši niz pa so imeli v tem pogledu zeleno-beli v oktobru, ko so na desetih srečanjih vknjižili kar 27 točk in na prav slehernem dvoboju so osvojili vsaj točko!
Ampak vse to je, kajpak, že preteklost, zgodovina, edina, ki je trenutno pomembna, je sedanjost, povezana seveda z bližnjo prihodnostjo. In ta za Olimpijo ne bo niti malo lahka. Je namreč pred serijo štirih izjemno zahtevnih gostovanj. Že jutri bo začela koroško mini popotovanje od Celovca do Beljaka (tja se bo spet vrnila že v torek, 28. decembra), tekme na tujem pa bo po božiču nadaljevala pri nasprotniku iz prejšnjih sezon v AHL, Pustertalu. Ravno zasedba z Južne Tirolske je trenutno ob Vienna Capitals in Salzburgu najbolj vroča ekipa z 11 točkami v zadnjih petih dvobojih. Zamenjava trenerja – na klop se je usedel Raimo Helminen – je, očitno, obrodila sadove!
Seveda pa imata z Olimpijo neporavnane račune tudi oba koroška kluba, sploh VSV je pred časom v Ljubljani doživel pravo katastrofo, ko mu je četa Mitje Šivica v njegovo mrežo zabila kar pol ducata golov. Enako to velja tudi za sosede Orlov, pri katerih ima eno najpomembnejših vlog tudi naš dolgoletni reprezentant, član takoimenovane zlate generacije, ki se je med drugim dvakrat zapored uvrstila na zimske olimpijske igre, Rok Tičar. Slednji zelo dobro pozna večino Olimpijinih igralcev, tako da jim bo želel prav gotovo vrniti milo za drago (pred dobrim tednom dni je skupaj s soigralci namreč proti njim doživel domači poraz z 2:3).
Ni kaj, na Koroškem imajo torej kar nekaj računov, ki jih želijo z Zmaji poravnati in to bo za Žigo Panceta ter ostale fante pravšnji test, kako se bodo odzvali po ne preveč uspešnem začetku decembra …
Podobne misli pa se zanesljivo podijo tudi po glavi Marcela Rodmana, sicer pomočnika trenerja VSV-ja Roba Dauma. Ni kaj, na Koroškem imajo torej kar nekaj računov, ki jih želijo z Zmaji poravnati in to bo za Žigo Panceta ter ostale fante pravšnji test, kako se bodo odzvali po ne preveč uspešnem začetku decembra, ko so v štirih srečanjih nanizali kar tri poraze. Novih neprijetnosti v tem pogledu si namreč prav nihče ne želi, še sploh, ker bi radi v Ljubljani konec leta vseeno dočakali na mestu, ki je če ne že povsem na vrhu, pa vsaj čisto pod njim. To bi bila namreč za zeleno-belo odlična popotnica v zadnjo tretjino ICEHL, s tem pa tudi za neposredno uvrstitev v končnico.
Da bi jo Olimpija resnično dosegla že v prvem poskusu, pa bo precej odvisno tudi od stanja v igralskem kadru. Ne pozabimo, da so predvsem novembra, deloma pa tudi decembra ekipo dodobra razredčile poškodbe nekaterih ključnih igralcev. Tako trenutno še vedno nista na voljo dva branilca, Finec Joona Erving in Miha Logar, zaradi česar se je že pred časom Zmajem priključil veteran in dolgoletni Ris Mitja Robar. Najprej je že skoraj 39-letni Mariborčan zgolj treniral z ekipo, kasneje pa se z vodstvom kluba dogovoril za enomesečno preizkušnjo (slednja se bo iztekla ravno s koncem omenjenih štirih gostujočih tekem, torej čez 10 dni).
Na tem mestu se sicer ne bi preveč spuščal v to, pod kakšnimi okoliščinami se je odločil priključiti projektu Olimpije v ICEHL – ob tem, da je hkrati še predsednik hokejskega kluba iz štajerske prestolnice ter tudi agent, celo nekaterim zdajšnjim soigralcem, ne neko hudo resnost ravno ne kaže, še manj pa na strogo profesionalnost -, toda nekaj je navkljub vsemu zanesljivo kot pribito: Mitjo Robarja je treba – z vsemi njegovimi izjemnimi izkušnjami – še vedno ceniti. In ga enostavno občudovati na ledu. Ima namreč vse to, kar njegov marsikateri mlajši kolega nima in v tem pogledu je nedvomno dodana vrednost moštvu, še posebej pa njegovemu nadrejenemu.
