Čeprav je Olimpiji pred prvim reprezentančnim premorom naposled »zmanjkala« ena tekma, ki zaradi tragičnih dogodkov pri klubu iz Bratislave ni bila odigrana pretekli petek, in zaradi tega matematično seveda ne moremo govoriti o tem, da je za varovanci Mitje Šivica (popolna) prva tretjina prvenstva v družbi avstrijskih, italijanskih, češkega, madžarskega in slovaškega predstavnika, pa vseeno lahko »čez palec« rečemo, da so Zmaji prvih 16 od skupno 52 srečanj v ligi oddelali na izjemen način. Kako tudi ne, ko pa trenutno zasedajo prvo mesti na lestvici. In to več kot zasluženo!
Pisal sem že o tem, da takšnega izkupička skoraj zanesljivo ni pričakoval nihče, pa ne samo v deželici na sončni strani Alp, ampak tudi širše. Zeleno-beli so veliko presenečenje dosedanje sezone v ICEHL, vendar niti malo nezasluženo. V dosedanjem poteku lige so namreč pokazali največ in upam si trditi, da jim to zagotovo priznavajo tudi njihovi nasprotniki. Do zdaj so se pomerili že skoraj z vsemi tekmeci (z Linzem celo trikrat!), moči niso merili le še s hokejisti Bratislave (Slovaki po zadnjih informacijah celo razmišljajo o izstopu iz lige) in KAC-a. Tudi zaradi tega je njihovo vodstvo na lestvici povsem upravičeno, saj trenutno ne slovaški ne koroški predstavnik nista med najboljšimi.
Kar kažejo tudi statistični podatki, je to, da ima trenutno Olimpija najboljši napad v ligi (kar 62 doseženih zadetkov), hkrati pa tudi najboljšo obrambo v tekmovanju (zgolj 38 prejetih golov). Vsled tega tako ne čudi niti dejstvo, da imajo Zmaji v svojih vrstah najboljšega strelca ICEHL po točkah. Simpatični francoski napadalec Guillaume Leclerc jih je doslej zbral 25 (6 zadetkom je dodal 19 podaj), kar je vsaj zame precejšnje presenečenje. Toda trener zeleno-belih je zelo dobro vedel, zakaj si ga je želel videti v svoji ekipi (če so moje informacije točne, je bil ravno Leclerc tisti tujec, ki si ga je povsem samostojno izbral prav Šivic), in 25-letnik mu to vrača z obrestmi.
No, nikakor pa ne smem pozabiti na »hobotnico« med Zmaji, Žana Usa. Da je kakovosten vratar, je v preteklosti že dokazal, toda nekako se je zdelo, da mu primanjkuje konstantnosti. No, za zdaj povsem kljubuje tej teoriji, z 92,2-odstotno ubranjenimi streli na 13 dvobojih je na visokem 4. mestu lestvice vratarjev in je zaradi tega prav gotovo med najbolj zaslužnimi, da je Olimpija tako zelo trdna pred svojim golom. Kajti ne smemo pozabiti niti na podatek, da je med prvimi štirimi čuvaji mreže prejel tudi največ strelov na svoj gol – 371, torej 28,5 na posamezno tekmo. Zato bo prav zanimivo videti, kako naj bi najmanj do konca novembra to vlogo opravljal Finec v vratih Olimpije, Paavo Hölsä.
Zakaj to sploh omenjam? Avstrijska vlada je pretekli konec tedna sprejela odlok, da bodo odslej – med drugim – lahko obiskovalci športnih prireditev le tisti, ki so polno cepljeni (z dvema odmerkoma) ali pa so virusno obolenje COVID-19 preboleli v za to določenem roku. Skladno s tem je za pričakovati, da bo ustrezne ukrepe potegnilo tudi vodstvo ICEHL in od vseh klubov zahtevalo, da bodo njihovi igralci morali izpolnjevati ta pogoj. Tu pa nastane problem za Olimpijo oziroma Usa. Po mojiih zanesljivih informacijah 25-letni Kranjčan kot edini med igralci nima potrdila o cepljenju, če se bo vendarle odločil za ta korak, pa bo moral na drugi odmerek cepiva po najhitrjši različici čakati tri tedne.
To je ne glede na to, kako se bo Žan seveda odločil povsem sam, določen hendikep za Zmaje, v najboljšem primeru se bodo lahko na praktično le enega golmana zanašali do konca novembra, morda pa še dlje. Ni izključeno niti, da se bodo odločili poiskati novo okrepitev med vratnicama, saj 18-letnega tretjega čuvaja mreže Luko Kolina vendarle težko postavijo pred takšno preizkušnjo, da bi bil poslej »backup goalie« zeleno-belih čisto do konca sezone, ki bo seveda še dolga in v kateri se lahko zgodi tudi kakšna nepredvidena zadeva. Ne nazadnje pa, kdo pravi, da je oziroma bo Hölsä v popolnosti kos tako zahtevni nalogi, pred katero bodo Šivicevi varovanci v nadaljevanju tekmovanja.
Paavo je bil sicer v golu na zadnjem srečanju Zmajev pred reprezentančnim premorom, ko so omenjeni gostili dolgoletne madžarske udeležence tega tekmovanja, ki se je včasih imenovalo EBEL. Svoje delo je opravil korektno, pri obeh zadetkih je bil dejansko nemočen, vsekakor pa se glede njegove vloge v ekipe vendarle poraja vprašanje, ali zaradi nekoliko nižje rasti ni toliko hendikepiran, da bo v ICEHL težko kazal res vrhunske predstave; oba tokratna gola je namreč dobil po visokih strelih in če se bodo tudi ostali nasprotniki v takšni meri pripravili nanj, bo to bržčas pomenilo, da bo v nadaljevanju prednost pred njim kot po pravilu dobi(va)l soigralec v zeleno-belem dresu.
Kakorkoli že, simpatičnemu državljanu tisočerih jezer, ki se sicer že kar dobro sporazumeva s fanti v garderobi v slovenskem jeziku, bo po 10-dnevnem premoru vsekakor morala na pomoč priskočiti celotna zasedba – z bolj odločno in organizirano igro v obrambi. Predvsem pa z manj napakami, kakršna se je v nedeljski tekmi primerila branilcu Aleksandru Magovcu. Gostje, ki so me do zdaj v dvobojih, ki sem si jih seveda ogledal (v živo), v ligi najbolj prepričali, saj so natanko vedeli, kako priti do za njih ugodnega rezultata. Njihov »game plan« je bil vrhunski; prepuščali so domačim strele bolj kot ne iz nenevarnih področij, zgostili sredino igrišča in prežali na hitre protinapade.
Daleč od tega, da je Olimpija igrala slabo, nikakor, toda njeni napadi so bili večino tekme premalo konkretni.
Na trenutke se mi je zdelo, kot da gledam Olimpijo iz obdobja, ko je na njeni klopi sedel Mike Posma. Odlični kanadski strateg je pogosto posegel po takšni taktiki, ki je na koncu zasedbo popeljala celo do finala EBEL. In tako kot tedaj pri Zmajih je imel tudi tokrat trener ekipe iz Szekesfehervarja, ameriški strokovnjak Kevin Constantine, podoben načrt, kako zaustaviti sicer bolj razigrano ekipo. Daleč od tega, da je Olimpija igrala slabo, nikakor, toda njeni napadi so bili večino tekme premalo konkretni. Razloge za to sem naštel že zgoraj, »coaching staff« gostov ja namreč izvrstno pripravili svoje igralce na prednosti, ki jih ima zeleno-bela zasedba v letošnji sezoni, ko jo vodi Šivic.
Toda nič ne de, po šele drugem porazu Zmajev v rednem delu ICEHL (prvega so na takšen način doživeli že v prvem krogu) je znalo čedalje številčnejše večje občinstvo v Tivoliju (tokrat se je zbralo že skoraj 2500 navijačev) vseeno zaploskati fantom, kar me seveda še najbolj veseli. Ljudje vendarle znajo prepoznati pošten odnos igralcev na ledu, pa četudi se kdaj rezultatsko zgodba na koncu seveda ne konča po željah vseh prisotnih, ki stiskajo pesti za Olimpijo. Tudi zato sem prepričan, da bo na naslednjih obračunih dvorana podobno polna, če le ne bo vmes posegel še kakšen bolj rigorozen ukrep Vlade Republike Slovenije, povezan z epidemijo COVID-19.
No, in ko sem že pri zdravstvenem stanju v Sloveniji, je morda prav, da omenim tudi tisto pri finskem branilcu zeleno-belih, Jooni Ervingu. Grozljiv je bil videti njegov trk z glavo pravokotno na ogrado v tretji tretjini, potem ko je hotel nekoliko nerodno s telesom zaustaviti nasprotnega igralca s ploščkom. Posredovati so morali celo reševalci, ki so Ervinga nato odpeljali na preventivni pregled na ljubljansko urgenco. Na srečo z Joono ni bilo nič hujšega, iz bolnišnice se je vrnil zgolj z mavcem na levi dlani (fraktura dlančnice), tako da bo v vsakemu primeru odsoten z ledu nekaj časa, toda tisto, kar je bolj pomembno – nič ni narobe z njegovo hrbtenico oziroma vretenci.
