Četrtfinalne serije v ICEHL so v polnem teku. Odkar se nismo brali, je informacija seveda ta, da je Olimpijo za nasprotnico izbral koroški VSV. Pričakovano? Da in ne. Bržčas je bila to celo nekoliko bolj odločitev oziroma želja vodstva kluba kot pa strokovnega vodstva ekipe, vsaj tako mi je še pred začetkom končnice v prej omenjenem tekmovanju v nevezanem pogovoru zaupal naš nekdanji dolgoletni reprezentant, tudi dvakratni udeleženec zimskih olimpijskih iger, Marcel Rodman, ki sicer trenutno pri beljaških Orlih opravlja vlogo najtesnejšega sodelavca prvega trenerja moštva, Roba Dauma.
Mimogrede, 64-letni kanadski strokovnjak, ki zdaj službuje po Evropi že enajsto leto zapored (od tega je le dve sezoni prebil v DEL pri Iserlohnu, preostali čas je bil najprej šest sezon trener Linza, zdaj pa že tretje leto strateg VSV-ja) je imel v sezoni 2011/12, torej v svoji krstni na stari celini, že izkušnjo z zeleno-belimi v končnici takratne EBEL. V polfinalu so Črna krila brez nekih večjih težav odpravila četo Hannuja Järvenpääja s 4:1 v zmagah in na koncu so tudi osvojila prestižni naslov prvakov, potem ko so v finalu na kolena spravila še hokejiste KAC-a. Upati je, da v tokratni končnici Kanadčan ne bo tako (zelo) uspešen …
Toda za zdaj mu kaže boljše. Po treh srečanjih – lahko bi rekel, da je bilo na vseh precej tesno glede končne odločitve o zmagovalcu – VSV trenutno vodi v zmagah z 2:1. Po uvodnem spektakularnem slavju Zmajev na avstrijskem Koroškem s 6:4 sta sledila dva poraza. Še posebej boleč je bil tisti v Tivoliju v petek, vsaj zame, saj je Olimpija večji del tekme garala, da se je po zaostanku z 1:3 vrnila v igro z dvema goloma, nato pa v zaključku tretje tretjine dopustila neumen zadetek gostom, ki so se na ta način lahko veselili izenačenja v seriji na 1:1. Z njimi pa so slavili tudi številčni navijači VSV-ja, ki so pripotovali v Ljubljano.
Kot sem napisal v uvodu, tudi to, da bodo imeli lahko čim večjo podporo na sleherni tekmi četrtfinalne serije, je vodilo vodstvo kluba in strokovno vodstvo beljaške zasedbe k temu, da so kot drugi po vrsti za svoje tekmece izbrali zeleno-bele. Sicer je bilo razmerje zmag in porazov v rednem delu tekmovanja med tema dvema nasprotnikoma izenačeno (2:2) in je težko oceniti, ali je katera od ekip v kakršnikoli res izraziti prednosti pred drugo, toda očitno so v Beljaku ocenili, da jim bodo izkušnje in posamična kakovost predvsem prvih dveh napadov pomagala v tolikšni meri, da lahko izločijo Olimpijo iz nadaljnjih bojev.
Toda vsi pri VSV-ju niso bili ravno tako prepričani v napredovanje v polfinale po izboru Olimpije za tekmico v četrtfinalu. Kot sem povedal že prej, sem se tisti konec tedna, ko je bila sprejeta odločitev, pogovarjal z Marcelom Rodmanom in med drugim mi je dejal, da če bi moral povsem sam izbrati moštvo za nasprotnika v četrtfinalu, to zagotovo ne bi bila Olimpija. Jasno, Marcel odlično pozna delo, razmišljanje in strategijo trenerja na klopi ljubljanskega kluba, Mitje Šivica. Poleg tega se je vsaj pred začetkom dvobojev bal tudi dejstva, da je tivolska zasedba izrazito močna drsalna ekipa, takšne pa vsaj v rednem delu sezone Orlom niso najbolj odgovarjale.
In če lahko tudi sam dodam opažanje, Zmaji res niti nimajo velikih težav v napadalnem pogledu, saj so skupaj v treh tekmah dosegli že 14 golov, kar je skoraj pet golov na srečanje. Ob takšnem povprečju doseženih zadetkov bi enostavno morali v tej seriji iztržiti še kaj več, kot jim trenutno kaže, toda kaj, ko so na drugi strani seveda izrazito (pre)slabi v obrambnih nalogah, torej pred lastnimi vrati. Razlog za to pa, bržčas, tiči tudi v igri, ki jo ves čas zahteva od svojih fantov Šivic. V izrazitem »run and gun« hokeju se seveda pogosto dogaja, da posamezniki delajo napake, so manj odgovorni in podobno. Pri Olimpiji glede tega ni nič drugače.
Zato bi najbrž veljalo malce modificirati taktiko za nadaljnje dvoboje, tudi zaradi dejstva, ker Žan Us do zdaj niti pod razno ni blestel oziroma bil na ravni tekem končnice (v sleherni tekmi je bil krivec za najmanj en prejeti gol, skupno jih je prejel že 15, kar je pet na srečanje, to pa je enostavno preveč) in ko je tako, je seveda nemogoče pričakovati, da bo šla serija na koncu po tvojih notah. Ali se bo trenerski štab za današnjo tekmo odločil za menjavo v vratih in namesto Usa v gol postavil finskega čuvaja mreže, bomo šele videli, toda neki indici iz bližnje preteklosti mi dajejo slutiti, da Paavo Hölsä niti ne uživa nekega velikega zaupanja v trenerskem štabu.
Kakorkoli že, trenerji se bodo odločili, kot se bodo. Na koncu bodo najbolj odgovorni za to, kar se bo še dogajalo na ledu v četrtfinalu. Seveda ob vseh igralcih, ki bodo v tej seriji stopili na led. In ko sem že pri igralcih, predvsem od tistih najbolj izkušenih pri zeleno-belih se seveda v končnici pričakuje, da bodo prevzeli nase največ odgovornosti. Hkrati pa pomagali mlajšim, ki tovrstnih tekem še niso vajeni, z nasveti, ki so plod neprecenljivih izkušenj, pridobljenih v njihovih dolgih karierah. In videti je, da tujci ter nekateri starejši igralci za zdaj konkretno vlečejo ta voz v tem pogledu, naj tako ostane tudi v prihodnje.
Kot naj v prihodnje ostane takšno tudi vzdušje v Tivoliju. V petek je bilo do dolgih letih pod Rožnikom spet čutiti tisti poseben naboj, ki ga s seboj prinaša končnica, kar se je odrazilo tudi na številu gledalcev. Resda dvorana še ni bila nabito polna (obiskovalcev je bilo okrog 3500), je bila pa zato vseeno dovolj polna in glasna, da je dajala podporo fantom na ledu. Svoje so k temu dodali še trije avtobusi organiziranih navijačev VSV-ja, tako da je bil v tem pogledu hokejski večer popoln. Upati je, da danes ne bo nič drugače in da bodo predvsem Olimpijini navijači vsaj v takšnem, če ne še večjem številu napolnil ljubljanski hokejski hram.
Če ne drugega, bi si to zaradi predstav v dosedanjem poteku sezone zaslužili igralci. Ne pozabimo, da pred sezono nihče ni pričakoval takšnih rezultatov Olimpije, še manj pa kar neposredne uvrstitve v končnico. In ker v večjem delu sezone tudi ni bilo mogoče zaradi tega pošteno nagraditi hokejistov z obiskom tekem, saj so vladali precej ostri ukrepi za zajezitev koronavirusne bolezni, je zdaj vendarle pravi čas, da se navijači odzovem in napolnimo tribune. Kdaj, če ne zdaj, bi v bistvu lahko zapisal. Kajti s pravo, torej bučno podporo, bo hokejistom Olimpije prav gotovo nekoliko lažje izpolnjevati naloge na ledu.
Še enkrat, upati je, da bodo tudi v strokovnem štabu Olimpije spoznali, da se »play-off« hokej dobiva predvsem z manj prejetimi zadetki, da bodo temu primerno postavili taktiko za nadaljnje obračune ter s tem tudi nekoliko razbremenili nenehen pritisk na lastnega vratarja, po drugi strani pa si želim, da bi svoje delo tako, kot morajo, opravili tudi navijači. Organizirani morajo v tem pogledu tudi kdaj pa kdaj slediti ostalim. Ko Tivoli grmi v en glas, se najbolj tresejo kolena nasprotnikom, to je dejstvo. Pod Rožnikom sem bil že mnogokrat priča vrhunskemu vzdušju, naj bo tako tudi danes in v prihodnje. Zatorej: Tivoli, ponori!
Trenutni izidi četrtfinalnih serij
Salzburg – Znojmo 3:0
VSV – Olimpija 2:1
Alba – Pustertal 3:0
Vienna – KAC 2:1
Opomba: igra se na štiri zmage.
