Skoraj šest mesecev je minilo od mojega zadnjega zapisa, povezanega s hokejsko tematiko. Po pričakovanju so Zmaji po zelo dobri pretekli sezoni v ICEHL nato več kot zanesljivo osvojili še naslov državnih prvakov, ko so se v dveh tekmah finala znesli nad kranjskimi Orli s skupnim izidom 17:1. Sezona 2021/22 je bila tako izpeljana z odliko, saj so bili doseženi vsi zastavljeni cilji, toda že tedaj sem opozoril, da bo ključno, kako se bo vodstvo kluba, na čelu seveda s trenerjem in prvim kadrovnikom Mitjo Šivicem, odzvalo v prehodnem obdobju. In kot trenutno kaže, se ni v skladu s pričakovanji, celo več, nekatere poteze so povsem zamajale dotedanje kompetence ter ugled operativcev iz Tivolija.
Žal mi je, da moram tudi na tem mestu – čeprav sem se o tem na široko in konkretno razgovoril že v podkastu E126: Hokej prihaja! pred slabim mesecem dni – še enkrat izpostaviti nezaslišan fiasko, ki se je zgodil upravi kluba (glede tega mora odgovornost pasti na prav vse vpletene, torej od predsednika Mihe Butare, trenerja Mitje Šivica, novega direktorja Anžeta Ulčarja, vodje PR oddelka Polone Prešeren, do bržčas še koga iz upravnega odbora). Na tako grd, da ne rečem pritlehen način sprovocirati predčasno igralsko slovo novodobne legende zeleno-belih Aleša Mušiča je pravzaprav neke vrste kriminalno dejanje, zaradi česar bi morale »padati glave«. Toda zgodilo se kajpak ni nič, karavana gre naprej, psi pa bodo še vedno lajali (o tem ne dvomite) …
Ampak to v Tivoliju, kot kaže, ni nič nenavadnega in v tem pogledu se na nek način vračamo v čase, ko je imel klub še drugo pravno ime, seveda tudi druge ljudi v upravi, ko so se prav tako dogajale različne »svinjarije«. Že takrat je imel klub pri določenih medijih sklenjen neke vrste tihi dogovor o nenapadanju, tudi na rovaš tega, da je taiste medije na letni ravni »oskrboval« z denarnimi sredstvi, seveda v skladu s pogodbo o trženju oziroma reklamiranju. Verjamem, da dandanes ni nič drugače in da Miha Butara seveda v tem pogledu ne deluje prav nič drugače, kot je nekoč Matjaž Sekelj. Ali je to prav ali ne, naj vsak bralec tega sestavka presodi sam, zagotovo pa – ko pogledamo širšo sliko – ni normalno, da je šla ta afera tako zelo neopazno mimo pri večini medijev.
Pa ne toliko zaradi nas, navijačev »ledenih oklepnikov« izpod Rožnika, temveč predvsem zaradi Aleša Mušiča. Veste, ko nekdo kot igralec (vseh selekcij) preživi v klubu več kot 20 let, si niti pod razno ne zasluži takšnega slovesa od igranja. Ker to, da bo zdaj pred prvo oktobrsko domačo tekmo proti prav tako njegovi madžarski Albi Aleš vrgel začetni plošček, med prvo in drugo tretjino pa bodo njegovo »šestnajstico« obesili pod strop Tivolija, ne spremeni prav ničesar v celotni zgodbi. Za kaj drugega je namreč zdaj že bistveno prepozno in kar je verjetno najhuje, tega se v upravi kluba niti ne zavedajo oziroma povedano drugače, niti se tega ne želijo zavedati. S to »ad hoc« potezo želijo namreč le na hitro zgladiti nekaj, kar so že zdavnaj (oprostite izrazu) zajebali …
Kakorkoli že, če ne drugega, je prav, da vsaj navijači tivolskega kluba v nedeljo, 2. oktobra, dodobra napolnimo (ali morda preveč upam, da ga lahko razprodamo?) ljubljanski hram hokeja ter se vsaj na ta način pošteno priklonimo zeleno-beli legendi Alešu Mušiču ter se mu zahvalimo za vse, kar je dal Zmajem v vseh teh več kot dveh desetletjih igranja za Olimpijo. Sicer pa, preden nekaj vrstic pred ponovnim začetkom ICEHL namenim možnostim Zmajev v tem tekmovanju, naj se še nekoliko ozrem v bližnjo preteklost ter pokomentiram dogajanje v CHL, torej v hokejski ligi prvakov, kamor je bila Olimpija naknadno povabljena zaradi nezmožnosti sodelovanja Donbassa, jasno, zaradi vojne, ki že skoraj sedem mesecev divja na ozemlju, od koder prihaja ta ukrajinski klub.
Kaj veliko od Olimpije v CHL v rezultatskem pogledu ni bilo za pričakovati, in tovrstne napovedi so se nato dejansko tudi uresničile. Ljubljanski klub je jasno palček v družbi nekaterih res velikanov tega športa na stari celini. Če so bili v prvem srečanju na Finskem (TPS Turku) zeleno-beli nekako še najbližje morebitnemu presenečenju in vsaj osvojitvi prve, zgodovinske točke v CHL (poraz z 2:3), je že drugi obračun v Nemčiji (Grizzlys Wolfsburg) stvari konkretno (poraz z 2:7) postavil na svoje mesto. Tudi obe domači tekmi, ki sta sledili proti istima nasprotnikoma, sta vendarle pokazali precejšen razkorak v kakovosti med Olimpijo in obema tekmecema, tako da sta sledila nova pričakovana poraza – proti Fincem z 2:4 in proti Nemcem z 0:4.
Kar je najbolj veselilo na obeh domačih obračunih – poleg tega, da so se Zmaji seveda kolikor se je dalo srčno borili pred svojimi navijači –, je bilo to, da so se na hokej vrnili organizirani privrženci zeleno-belih Green Dragons. Sploh na prvi tekmi proti TPS Turku, ko se jih je zbralo blizu 200, so pripravili izvrstno vzdušje, ki so ga popestrili tudi sicer z netipičnim vložkom za hokejske dvorane – baklado, tako da je bila vidljivost v hali večji del srečanja nekoliko omejena. Naj takoj povem, da sem sam načeloma proti tovrstnim »ognjenim izbruhom« v zaprtih prostorih, toda če je vse skupaj dogovorjeno z upravo kluba – kar je v tem primeru nedvomno bilo –, potem je zadeva vseeno dovolj kontrolirana in zaradi tega bistveno manj nevarna za počutje ter zdravje vseh obiskovalcev.
In ko sem že pri obiskovalcih … Dobrih 2000 se jih je zbralo na uvodni domači tekmi CHL, na drugi, dva dneva kasneje, pa nekaj sto manj. Za mene je to slab obisk in v upravi kluba se bodo morali zamisliti, zakaj je tako. Kajti da lahko v Tivoliju gostiš tako eminentno hokejsko tekmovanje, dvorane pa v obeh primerih ne napolniš vsaj 80-odstotno, je zame poraz na celi črti. Seveda so nekaj k temu dodali ostali športni dogodki slovenskih ekip na tujem, pa vendar to ni bil glavni razlog za tako mizeren odziv gledalcev. Morda pa je nekaj le na tem, da se je včasih boljše držati načela »manj je več«, o čemer sem med drugim tudi razpravljal v podkastu, oziroma je treba v klubu pripraviti strategijo, kaj se zgodi, ko prodaja vstopnic ne gre dovolj dobro po načrtih.
Edino, če je bila strategija pač ta, da bo vsaj tisoč dodatnih gledalcev s svojim »guncanjem afen« prek svojega Instagram profila v Tivoli privabila slovenska vplivnica Tina Gaber.
Ampak seveda dvomim, da ta strategija v klubu, kjer ima za vse stvari absolutno glavno besedo prvi mož zeleno-belih Miha Butara, sploh obstaja. Edino, če je bila strategija pač ta, da bo vsaj tisoč dodatnih gledalcev s svojim »guncanjem afen« prek svojega Instagram profila v Tivoli privabila slovenska vplivnica Tina Gaber. Slednja, ki je sicer najboljša prijateljica žene predsednika Olimpije Monike Butara (v vsej zadevi torej kar močno smrdi po klientelizmu), je namreč pred kratkim sklenila dogovor s HK Olimpija, da bo v marketinškem oziroma promocijskem pogledu pomagala klubu do boljših rezultatov na tem področju. To samo po sebi v času, v katerem živimo in ki nam ga diktirajo tudi objave na socialnih omrežjih, niti ni nujno slaba poteza, toda v tem primeru je zagotovo bila.
Ne samo, da ni bilo v tem pogledu nikakršnega učinka zaradi njenih objav, celotna zgodba gre celo tako zelo (sprevrženo) daleč, da je bil Gabrovi za potrebe njenega »delovanja« od Olimpije dodeljen avtomobil, ki je predhodno pripadal igralcu Marku Čeponu, ki je – da, uganili ste! – zaradi tega zdaj ostal brez klubskega prevoznega sredstva, čeprav mu ta po pogodbi seveda pripada. Halo?!? Pa kdo je tu nor?!? Oziroma kdo se več kot očitno popolnoma norčuje iz tistih, ki so glavni protagonisti (na ledu, kajpak), da se lahko v Tivoliju na tekmah po VIP-u ponosno bohotijo klubski in ostali veljaki?!? Gre torej za še en nezaslišan fiasko uprave kluba, ve pa se, kdo je »capo di banda« te združbe in je tisti, ki zanesljivo vleče vse niti, tako ali drugače …
In v vsem tem nadvse čudnem stanju, ki trenutno vlada na Celovški cesti 25, se za Olimpijo ta konec tedna (najprej gostuje v Bolzanu) začenja zares v ICEHL. Glede na moč ekipe, ki tudi po mnenju nekaterih hokejskih strokovnjakov niti približno ni na isti (in dovolj) kakovostni ravni, kot je bila tista iz lanske sezone, Zmajem na štartu v novo sezono ne kaže nič dobrega. Tudi ali predvsem zaradi tega, ker se zdi, da glede igre in načrta, kako v novi sezoni premagovati nasprotnike, trener Mitja Šivic ni prav ničesar spremenil v primerjavi z lansko sezono. Toda zeleno-beli zdaj, jasno, ne bodo več nikakršna neznanka in to utegne biti hitro precej velik problem za tivolsko zasedbo. Bojim se torej, da pod Rožnikom tako prehajajo iz obdobja fiaskov v obdobje resnice oziroma streznitve …
PA ŠE TO: Po lastni krivdi zamudili na letalo iz Nemčije
Ob vseh fiaskih, ki si jih zadnje čase dovolijo v Tivoliju, so si bržčas celo največjega dovolili kar na poti z drugega gostovanja v CHL. Kot je bilo načrtovano, bi morali Zmaji na pot iz Wolfsburga najprej z avtobusom do Berlina, od tod pa naprej z letalom do Dunaja, kjer bi jih počakal klubski avtobus ter jih odpeljal proti Ljubljani. Toda nepričakovano se je ta pot povsem zapletla, tako da so morali iz Wolfsburga kreniti proti Ljubljani kar z avtobusom. Razlog? Letalo, ki bi jih moralo iz Berlina odpeljati na Dunaj, so zamudili. Da, prav ste prebrali, Z-A-M-U-D-I-L-I! Kako je to mogoče? Ko se potuje z redno linijo, je kajpak mogoče prav vse, to se lahko zgodi slehernemu, letalske družbe pa v teh primerih ne čakajo nikogar … Toda ozadje te zgodbe je vendarle drugačno in bistveno bolj bizarno.
Kot sem uspel izvedeti iz zanesljivega vira, je bila zgodba z zamudo povsem in izključno v domeni operativnega dela poti Zmajev. To je bil v tem primeru sicer CEO kluba (kot ga naslavljajo v biltenu CHL) Anže Ulčar, ki hkrati v klubu opravlja še naloge trenerja vratarjev članske ekipe. Omenjeni naj bi igralcem v nekem trenutku, ko bi morali oditi na pot iz Wolfsburga, sporočil, da se je nekaj zapletlo in da naj še ne odhajajo iz hotelskih sob. Kasneje, ko je vrag več kot očitno odnesel šalo, je Ulčar vendarle stopil pred igralce, priznal napako (toda zanjo – kako prozorno – seveda ni odgovarjal), da je, očitno, spregledal pravilni čas odhoda letala iz Berlina in fantom sporočil, kakšne so zdaj dodatne možnosti za vrnitev v Slovenijo.
Slednji so izbrali tisto, po kateri je klubski avtobus Wolfsburga Zmaje popeljal skoraj do Münchna, kjer jih je nato prevzel njihov klubski avtobus, ki je v tem času odhitel »na pomoč« z Dunaja. Tako je pot zeleno-belih namesto dobrih 10 ur trajala skoraj 24 ur, kar je seveda nedopustno. Tudi zato je seveda na mestu očitek, zakaj so se pri Olimpiji sploh odločili za to potovanje z redno letalsko linijo, namesto, da bi potovali s čarterskim letom. No, razlog za to je seveda denarne narave, več kot očitno je, da pod Rožnikom trenutno »dihajo na škrge« v tem pogledu, tako da so zlobni jeziki po tivolskih hodnikih celo razvili teorijo, da letalo za vrnitev dejansko sploh ni bilo načrtovano in je bil naknadni (ter hkrati jasno cenejši) prevoz z avtobusom dejansko insceniran …
