Marko Miklavič
Hokejski klub Olimpija je ponovno v finalu AHL. Potem ko zmajem tega lansko sezono tudi teoretično ni bilo mogoče izvesti, saj je bilo omenjeno tekmovanje prekinjeno še pred zaključnimi boji za lovoriko, lahko zdaj vseeno malce »pogoljufam« in rečem, da so si zeleno-beli priborili celo drugi zaporedni finale; v sezoni 2018/19 so se v njem prav tako srečali z italijanskim predstavnikom.
Tedaj je Olimpiji nasproti stal klub z Južne Tirolske, HC Pustertal Wölfe, varovanci Jureta Vnuka pa so po srhljivi končnici – potrebnih je bilo kar sedem tekem – slavili na gostujočem ledu pred precejšnjim številom ljubljanskih navijačev, ki so seveda bučno pozdravili prvo »tujo« lovoriko tega tivolskega kluba. Hm, če sem še nekoliko bolj natančen, je tedaj pravzaprav katerikoli dosedanji klub z imenom Olimpija kot prvič osvojil neki pokal z bolj prepoznavno mednarodno veljavo. No, vsaj v novejši zgodovini, torej po osamosvojitvi Slovenije, je zagotovo tako.
Tekme z Albo in Dunaujvarosom so bile napete, negotove, tudi derbiji z Jesenicami, toda bilo jih je premalo (zgolj kakšnih 20 v vsej sezoni, s tistimi v končnici vred).
Drži, bolj dobri poznavalci hokejskega dogajanja v prestolnici ste ob tem navajanju mojih dejstev zagotovo zavili z očmi. Jasno, v sezonah 2000/01 in 2001/02 je najprej takratni Hokejski klub Olimpija Ljubljana, nato pa še Hokejsko drsalno društvo Olimpija osvojil tudi Interligo (to je bilo tekmovanje, ki je nekako nadomestilo vsekakor precej bolj kakovostno prvotno Alpsko ligo iz devetdesetih let), toda ker je bila konkurenca v njej vendarle na ravni današnje IHL, sam nekako teh dveh lovorik ne štejem ravno kot nek hud uspeh za ljubljanski hokej zunaj naših meja.
Tudi tedaj so namreč – tako kot v zdajšnji IHL – v njej poleg slovenskih nastopali še hrvaški in srbski predstavniki, prav tako pa tudi madžarska moštva, ki pa ob prehodu v novo tisočletje vendarle še niso igrala tako pomembne hokejske vloge na teh prostorih, kot jo denimo zdaj že vrsto let zapored igra klub iz Szekesfehervarja, s katerim se bo mimogrede Olimpija naslednjo sezono spet merila v ICEHL. Tekme z Albo in Dunaujvarosom so bile resda napete, negotove, tudi derbiji z Jesenicami, toda bilo jih je premalo (zgolj kakšnih 20 v vsej sezoni, s tistimi v končnici vred).
Kakorkoli že, AHL ima v svoji zdajšnji obliki vendarle kakšnih osem do deset ekip, ki so na takšni ravni, da so vselej možni vsakršni razpleti srečanj med temi ekipami, poleg tega je tudi skupno število tekem vsaj podvojeno (torej 40 in več), liga je torej resen produkt za večino italijanskih in slovenskih klubov pa tudi kakšnega avstrijskega, čeravno imajo Avstrijci svojo kakovost seveda strnjeno v ICEHL (prej EBEL). In ker si naš hokej v preteklih letih denarno ni mogel privoščiti vstopa na bolj kakovostno tržišče, je bila AHL pač prepotreben poligon za ohranitev vsaj neke ravni hokeja.
Toda, da ne zaidem … Smisel tega sestavka je nekje drugje, in sicer v tem, da je bila Olimpija zgodovinsko precej bolj dovzetna za uspehe na mednarodni sceni kot denimo njeni rivali z Jesenic. Če pogledamo samo nekdanjo EBEL, je Olimpija v njej enkrat ostala celo pred samimi vrati raja. V sezoni 2007/08 je po »pisarniški« napaki znotraj lastnih vrst ostala brez zmagoslavja nad takrat nenadkriljivimi Rdečimi biki iz Salzburga, v sezoni 2011/12 pa je pod vodstvom Hannuja Järvenpääja prišla do polfinala tega tekmovanja, kar Jesenicam ni denimo uspelo nikoli.
Spet nekoliko bolj nazaj v zgodovini je v prej omenjeni prvotni različici Alpske lige v sezoni 1996/97 Olimpija klonila šele v finalu pred Feldkirchom. Klub s Predarlškega je nato samo sezono kasneje osvojili celo naslov najboljšega v Evropi, v tedanji EHL, ki je bila nekakšna predhodnica Kontinentalnega pokala oziroma kasnejše Hokejske lige prvakov (CHL). In ravno v Kontinentalnem pokalu, ki se je razvil iz Pokala konfederacij, v katerem je v sezoni 1994/95 Olimpija osvojila 3. mesto, so Zmaji v sezonah 1998/99 in 1999/2000 za las obstali tik pred zaključnim turnirjem četverice.
V tistih časih pa so bili zmagovalci Kontinentalnega pokala denimo finski, ruski, slovaški in švicarski predstavniki, torej je bila konkurenca res močna. Na drugi strani si Jesenice za največje uspehe izven slovenskih meja v zadnjih 30 letih štejejo dvakratno osvojitev Interlige (2005 in 2006), kaj več pa ne. Seveda s tem ni nič narobe, pa vendar kaže na neko težnjo, da so v Zgornjesavski dolini precej bolj zvesti državnim naslovom in jim le-ti tudi bistveno več pomenijo, kar je za tradicijo in zgodovino kluba seveda izjemnega pomena, da ne bo pomote.
Toda včasih je pač dobro pokukati izza hribov in preseči neke krajevne okvirje. Lokalni derbiji imajo nedvomno svojo težo, njihova priljubljenost med navijači je neizmerna, toda vsaj v Ljubljani ima svojo moč prav gotovo tudi merjenje s tujimi nasprotniki. In premagovanje na papirju boljših tekmecev z mednarodno veljavo. To je v prestolnici vedno »palilo«. Pa ne samo pri hokeju na ledu, temveč tudi v košarki in nogometu. S tem se je nekako vedno kazala tista prava meščanska miselnost kibicev, ljubiteljev različnih športnih kolektivov.
Zato ne dvomim, če bi nam dandanes razmere v državi to dopuščale, da bi Olimpija v finalni seriji z Asiagom prav tako napolnila dvorano Tivoli s svojimi navijači, kot jo na tekmah z železarji. Vsaka lovorika, pa četudi v mednarodnem merilu, pač v Ljubljani odtehta skoraj toliko kot tista, ki je domačega leska. In po pravici povedano, zaradi tega me malce skrbi. Pa veste zakaj? Ker niso v finalu AHL tekmec Olimpije Jesenice. Ob takšnem razpletu bi bil prepričan, da bi zeleno-beli, ker bi finale štel dvojno, torej tudi za državnega prvaka, na koncu osvojili prvo mesto.
Vsaka lovorika, pa četudi v mednarodnem merilu, pač v Ljubljani odtehta skoraj toliko kot tista, ki je domačega leska.
Menim namreč, da so v seriji na tri dobljene dvoboje vendarle boljši nasprotniki in bi to tudi dokazali na ledu, zdaj pa … No, zdaj pa bodo najprej morali opraviti z nevarnimi Italijani, potem pa se bodo spustili v boj za domačo zvezdico še z železarji. In pri tem bodo zagotovo zelo izpraznjeni, tako emocionalno kot fizično. Enkrat pred leti smo bili že priča takšnemu scenariju, v tisti znameniti sezoni 2007/08, ko je šel finale EBEL po zlu, kasneje pa tudi slovenski finale.
Naj bo tokrat, jasno, drugače, kajti: finala se ne igra, finale se zmaguje. Pa naj bo to na mednarodni ali pa »zgolj« na domači ravni.
