Hokejski Zmaji so končno dočakali ponovno igranje v najmočnejšem mednarodnem tekmovanju na tem zemljepisnem področju, ki v takšni, torej »zaprti obliki«, poteka že vse od sezone 2003/04. Seveda gre v primeru zdajšnjega tivolskega kluba za drug pravni subjekt kot tisti, ki je polno desetletje, bolj natančno med sezonama 2007/08 in 2016/17, nastopal v takratni EBEL, pa vendar: za vsakega pravega navijača zeleno-belih je Olimpija pač –Olimpija.
No, sicer pa verjetno vsi poznate tisti verz znamenitega napeva Petra Lovšina – Perčija Olimpija je ime, ki v srcu ostaja … Zato niti ne čudi, da je Ljubljana ne glede na vse, kar se je v ne tako oddaljeni preteklosti dogajalo na Celovški cesti 25, vseeno (precej) pogrešala takšne hokejske dogodke, kot smo mu bili denimo priča v nedeljo, ko so varovanci Mitje Šivica spravili na kolena nekdanjega prvaka EBEL, Black Wings Linz. Drži, zaenkrat se še ne »išče vstopnica več«, pa vendar je v glavnem slovenskem mestu spet mogoče čutiti neke pozitivne vibracije, povezane s hokejem na ledu.
Rekel bi, da kar upravičeno, čeravno napovedi strokovnjakov in »strokovnjakov« pred začetkom sezone niso bile ravno rožnate, ko je govora o tem, kako naj bi bila videti podoba Olimpije v ICEHL. Da ne bo pomote, tudi sam v tem trenutku težko dam neko bolj smelo, predvsem pa točno oceno, kaj navijače zeleno-belih čaka v naslednjih pol leta v tekmovanju s pisano mednarodno hokejsko druščino, izkušnje iz preteklosti mi namreč dajejo vedeti, da se podobe določenih ekip med sezono lahko drastično spremenijo, toda vseeno – začetek je (bil) za Zmaje odličen.
Če sem bolj natančen, s tremi zmagami in zgolj enim porazom so denimo v EBEL v Tivoliju začeli le še dvakrat: v sezoni 2007/08 in v sezoni 2011/12. Tisti ljubitelji Olimpije, ki bolj podrobno spremljate njeno hokejsko sekcijo, seveda veste, da je zeleno-bela zasedba ravno v teh dveh sezonah dosegla oba največja uspeha v konkurenci najprej avstrijskih, dveh slovenskih in madžarskega kluba, nato pa še ob dodatni druščini hrvaškega ter češkega predstavnika. V sezoni 2007/08 se je Olimpija uvrstila v finale, v sezoni 2011/12 pa v polfinale EBEL. Ali se torej zgodovina ponavlja?
To je ne glede na vse vendarle pretirano pričakovati; v obeh sezonah, ki sem ju omenil prej, so imeli Zmaji vsaj navzven bistveno bolj zvezdniško zasedbo, kot jo imajo danes, zdi se tudi, da so bili tujci tedaj bolj kakovostni v individualnem pogledu, da o vratarjih, ki sta stala med vratnicama (po Alexu Westlundu je čuval gol zeleno-belih še Jean-Philippe Lamoureux, oba pa sta kasneje z Black Wings Linz oziroma Vienna Capitals osvojila prestižno lovoriko za najboljše v EBEL), niti ne govorim. Iz tega stališča lahko smele napovedi za letošnjo sezono upravičeno stojijo na trhlih nogah, toda …
Ker je hokej na ledu kolektivni šport, je tudi dandanes Olimpija predvsem odvisna od ekipe kot celote. In pa seveda od tega, kako je oziroma bo ta zasedba vodena. In trenutno se zdi, da oboje »pije vodo«, če se lahko tako izrazim. Tokrat bi se ustavil predvsem pri »head coachu« Mitji Šivicu. Skoraj 42-letni Brezjan (rojstni dan bo praznoval v petek; vse najboljše!) se je na slovenskih tleh nedvomno izkazal že v lanski sezoni, ko je vodil Jesenice in bistveno bolj kakovostnemu nasprotniku iz Ljubljane »ukradel« dve lovoriki – pokalno in državno. Zasluženo.
Ravno zato niti ni preveč čudila poteza vodstva kluba s Celovške ceste 25, ko je – potem, ko ni podaljšala sodelovanja s finskim strategom Raimom Summanenom – na klop Olimpije posadila prav Šiveta, kot prijatelji kličejo nekdanjega sicer dolgoletnega hokejista Olimpije in tudi slovenskega reprezentanta, ki pa je svojo igralsko pot končal v Franciji, v tamkajšnji Ligue Magnus. In ravno izkušnja v tej deželi, ki sicer ne slovi kot klasična hokejska, mu je dala tudi kasnejše prepotrebne izkušnje pri delu, katerega opravlja še zdaj. Z Lyonom je namreč začel nabirati trenersko kilometrino.
Predvsem pa se mi zdi, da ga je francoska izkušnja spremenila, rekel bi celo, da bistveno bolj utrdila kot človeka, ki natančno ve, kaj hoče in kako to doseči. Spomnim se namreč, ko sva se nazadnje zapletla v malce daljši pogovor, je bilo to neke majske noči leta 2017 v Parizu, kjer je tedaj potekalo svetovno prvenstvo elitne skupine, seveda tudi s slovensko udeležbo. Bil je to neki drugi Šive, kot sem ga poznal od prej, še iz igralskih časov, sploh pri Olimpiji oziroma kasneje tudi v reprezentanci. In s tem, »neki drugi«, sem seveda mislil na spremembo v pozitivnem smislu.
Vesel sem, da je doživel neke vrste preobrazbo in predvsem, da velja trenutno za enega najbolj prodornih mladih hokejskih strokovnjakov pri nas. Kar mi je še posebej všeč, je to, da ima precej podrobno izdelano strategijo, kako se obnašati v tej vlogi in kaj je tisto, kar prinaša uspeh ekipam, kot je denimo Olimpija v neki bistveno močnejši konkurenci. »Saj veš, kako bo vse skupaj potekalo v novi sezoni,« mi je začel razlagati ob bežnem srečanju pri ogradi tivolske ploskve po enem od večernih avgustovskih treningov, ko je bilo moštvo sredi priprav.
»Nekaj ti obljubim: telesno bomo zagotovo najboljše pripravljena ekipa v ligi, kaj nam bo to na koncu prineslo, ti pa težko rečem.«
In ko se je pri vadbi še kako videla »trda trenerjeva roka«, saj so igralci med treningom dobesedno »umirali«. »Nekaj ti obljubim: telesno bomo zagotovo najboljše pripravljena ekipa v ligi, kaj nam bo to na koncu prineslo, ti pa težko rečem. Zagotovo bomo dovolj ‘tečni’, nasprotnikom ne bomo pustili dihati, agresivni bomo, kolikor se le da … In sestavili bomo štiri precej enakovredne peterke. Ker neke ‘hude’ posamične kakovosti vendarle nimamo. Saj veš – denar je sveta vladar,« je hitel nadaljevati krajši pogovor in drugega, da mu zaželim veliko sreče, mi niti ni preostalo.
Drži, Šive je imel prav, Olimpija je vse dosedanje tekmece »ujela na levi nogi«. Premagala jih je zaradi fizike. Zaradi boljše telesne pripravljenosti. Ker je njegova ekipa pač 60 minut zmožna narekovati hud ritem in siliti nasprotno v napake. Linz jih je v nedeljo delal kot po tekočem traku, bodisi v obliki kazenskih minut bodisi v obliki napačnih igralnih odločitev njegovih hokejistov. Zato že zdaj kličem: naj traja takšen »momentum« čim dlje! Upam, da bo Olimpija že v prvi tretjini prvenstva nabrala čim več točk, to bi bil nedvomno lahko ključ do uspešnosti tudi v nadaljevanju sezone.
