Marko Miklavič
Hokejski klub Olimpija ni uspel zaključiti klubske sezone z novim naslovom prvaka. V finalu državnega prvenstva je bil po dramatični seriji, ki je trajala maksimalnih pet tekem, boljši kolektiv z Jesenic. Železarji so v prvem podaljšku zadnjega dvoboja uspeli slaviti v Tivoliju z golom perspektivnega branilca Bineta Mašiča, čigar prihodnosti bi utegnila biti zelo svetla.
Letošnji finale domačega tekmovanja je bil v vseh pogledih nekaj posebnega, lahko bi rekel, da tako edinstvenega nismo imeli na teh prostorih že kar nekaj časa. Če začnem kar pri podatku, da je po 14 letih (!!!) posta obračune za lovoriko najboljšega v Sloveniji prenašala nacionalna televizija. Sliši se skorajda neverjetno, toda je še kako resnično in zgolj potrjuje očitno nenaklonjenost javnega zavoda s Kolodvorske ulice 2 do najhitrejšega ekipnega športa na svetu pri nas. To se pač v državi, v kateri ima hokej na ledu vendarle zgodovinsko vrednost, ni bi smelo zgoditi.
V skoraj tridesetletni zgodovini klubskega hokeja na ledu pri nas se namreč nikoli ni zgodilo, da bi neko serijo zaključnih bojev več kot dvakrat zapored sodila dva ista glavna delivca pravice, tokrat, kot že rečeno, sta jo kar petkrat.
Kakorkoli že, druga zelo zanimiva informacija je povezana z dejstvom, da sta tokratno serijo sodila zgolj dva glavna sodnika, torej na čisto vsaki tekmi je delil pravico dvojec Viki Trilar-Trpimir Piragić. To je verjetno unikat celo v svetovnem merilu, kaj šele na evropskih tleh, da o slovenski ligi niti ne govorim. V skoraj tridesetletni zgodovini klubskega hokeja na ledu pri nas se namreč nikoli ni zgodilo, da bi neko serijo zaključnih bojev več kot dvakrat zapored sodila dva ista glavna delivca pravice, tokrat, kot že rečeno, sta jo kar petkrat.
In razlog za takšno odločitev naše sodniške organizacije?
Ker se prav oba kluba nista strinjala, da bi bila sodniška organizacija tista, ki bi za vsako srečanje posebej določila glavni sodniški dvojec, predhodno pa nista mogla najti soglasja (beri: denarja) niti za to, da bi tekme sodili zgolj tuji sodniki (tisti iz ICEHL), sta tako Jesenice kot Olimpija zaprosila, da naredita seznam tistih slovenskih sodnikov, ki bi jih rada videla, da opravljajo vlogo glavnih delivcev pravice. Na obeh seznamih se je pojavilo le eno skupno ime – Viki Trilar, kasneje je njemu v paru – in ob pritrditvi obeh klubov – dodelila še hrvaškega delivca pravice Trpimira Piragića.
Da je do neke mere vso to dogajanje popoln absurd, še sploh pa to, da je naša sodniška organizacija pri delegiranju sodnikov za tekme finala državnega prvenstva pravzaprav popolni talec obeh klubov, niti ne rabim posebej poudarjati. Pa vendar je hkrati treba dodati tudi to, da si je za nastalo stanje v precejšnji meri kriva kar sama. Med sezono namreč pogosto jezi oba kluba s povsem netaktnimi delegiranji sodnikov najmanj sumljive kakovosti, hkrati pa istočasno ne skrbi, da bi bili njihovi člani za evidentne napake ustrezno kaznovani. Že videno v našem hokeju v preteklosti …
Ampak, da ne zaidem preveč … Daleč od tega, da bi tokratni finale DP »odločili« sodniki. Drži, bilo je nekaj napak in bistveno bolj so se počutili glede tega prikrajšane v zeleno-belem taboru, pa vendar bi sam rad opozoril ne neki povsem drug vidik, ki je po mojem mnenju še (naj)bolj vplival na to, kdo je na koncu osvojil novo zvezdico – učinkovitost. Medtem, ko je bila slednja nedvomno zadovoljiva na strani Jesenic (njihovo povprečje golov na tekmo je bilo 2,6), je bila Olimpija v tem elementu slaba (zgolj 1,6 gola na srečanje).
Prestopi jeseniških napadalcev, tria Blaž Tomaževič-Žan Jezovšek-Jaka Sodja, in vratarja Žana Usa bodo kmalu tudi uradno potrjeni!
To dejstvo želim podkrepiti tudi s podatkom, da so zmaji na posamezni dvoboj v povprečju več kot tridesetkrat streljali na gol nasprotnikov, in če na zadevo pogledam s tega zornega kota, je bila njihova učinkovitost pravzaprav katastrofalna. Da so imeli varovanci Raima Summanena v tem pogledu precej težav že v finalu AHL, kjer so v treh tekmah zabili 10 golov, na vrata Asiaga pa so v povprečju sprožili skoraj 40 strelov na dvoboj, mi daje vedeti, da so v teh obračunih, ko je šlo zares in ko so bili njihovi tekmeci težki, le s težka našli pot do nasprotne mreže.
Kraljestvo za strelca oziroma več njih, bi lahko zapisal, ko le kakšen dan po uradnem zaključku klubske hokejske sezone že razmišljam o novi, v kateri bo Olimpija ponovno nastopala v nekdanji ligi EBEL (zdaj ICEHL). Če so z nakupi domačih okrepitev v zmajevem gnezdu že pohiteli (mimogrede, prestopi jeseniških napadalcev, tria Blaž Tomaževič-Žan Jezovšek-Jaka Sodja, in vratarja Žana Usa bodo kmalu tudi uradno potrjeni), pa bodo ljubitelji zeleno-belih z zanimanjem čakali predvsem na informacije o tujih branilcih in napadalcih, ki bodo v prihodnje nastopali za Olimpijo.
Seznam bo prav gotovo dolg (na njem pa bo zelo verjetno tudi kakšno vratarsko ime, saj bo Olimpija za prvega čuvaja mreže bržčas iskala novo tujo okrepitev), upati je le, da bo imel operativni del kluba pri dokončnem izboru dovolj srečno roko, kajti moral bo izbrati kakovost, ki pa hkrati ne bo smela biti precenjena. Prioriteta bodo zagotovo napadalci s prefinjenim občutkom za doseganje golov, prav tako pa tudi branilci, ki bodo zmožni prispevati večje število točk v svojih napadalnih akcijah.
Kaj to pomeni v praktičnem pomenu oziroma bolje rečeno, od kod in s kakšnimi referencami bodo prišli pod Rožniki novi tujci, je sicer težko reči, toda zdi se, da bodo zaradi stanja, ki ga je povzročila koronakriza, najbolj primerni kandidati v tem pogledu onkraj velike luže; cene tamkajšnjim hokejistom so padle in so v primerjavi z evropskimi bolj dostopne klubom, kakršen je Olimpija, ki si za tujca, ki bo delal razliko, težko privošči takšnega, ki je dražji od 40.000 evrov na sezono (sploh, če bo moral malce globlje seči v žep tudi za morebitnega novega trenerja).
Za konec pa zgolj še tole …
Po zadnji tekmi so hodniki tivolske dvorane ponujali že nekatera konkretna tuja imena, ki naj bi bila precej »vidna« na Olimpijinem radarju. Bolj izkušenega triintridesetletnega branilca Sebastiena Picheja, ofenzivnega branilca, ki je med drugim zadnjih osem let preživel v Evropi, kar šest od teh pa v dresu kluba iz Linza, in nekoliko mlajšega ter trenutno prvega strelca severnoameriške ECHL (tretja liga po kakovosti za ameriške in kanadske profesionalne kolektive), Anthonyja Beauregarda. Petindvajsetletni napadalec je do zdaj na evropskih tleh nastopal zgolj lansko sezono, in sicer v EIHL za škotski klub Dundee Stars.
