Marko Miklavič
Srce vsakega športnega kolektiva, če se lahko tako izrazim, je igralski kader, skupaj s strokovnim štabom seveda. Oni »poganjajo« celotno zgodbo naprej, včasih, ko se »motorji ustavijo«, pač zadeva malce nazaduje. Toda tudi najbolj prepoznavni proizvajalci dogodkov na ledenih ploskvah, parketih ali zelenicah imajo v ozadju takšno in drugačno podporo. V klubskih možganih – operativcih.
Olimpije so skozi njihove zgodovine vodili različni operativci. Spekter oseb, predvsem pa njihovih delovanj je bil jasno prav tako raznolik. »Sto ljudi, sto čudi,« je nekoč veljal pregovor za te prostore in ta rek ni bil prav nič netipičen niti za vse ljudi, ki so bili tako ali drugače vpeti v klubske strukture zeleno-belih. O vseh tistih, ki so opravljali tovrstne naloge še v času rajnke Jugoslavije, niti ne bi pisal na tem mestu, ne nazadnje o njihovem delovanju ne vem prav veliko, povsem drugače pa je v tem pogledu z obdobjem po osamosvojitvi Slovenije.
Niti malo ni iz trte zvito, da je bil HK oziroma kasneje HDD Olimpija vse od zgodnjih devetdesetih praktično »one man band« …
Omejil se bom na tovrstno zgodbo predvsem pri hokejskih klubih. To, da so od leta 1991 pa do zdaj pravno-formalno delovali že trije različni kolektivi z imenom Olimpija, veste že od moje prejšnje kolumne, tokrat bom skušal predstaviti izključno to, kdo je v operativnem pogledu pustil najbolj globoke sledi (pa četudi negativne) med njimi. Niti malo ni iz trte zvito, da je bil HK oziroma kasneje HDD Olimpija vse od zgodnjih devetdesetih praktično »one man band«, ko je govora o tem, kdo je držal vse niti v svojih rokah glede operative kluba. To je bil kajpak Matjaž Sekelj.
Ne bi se ponavljal od zadnjič, kakšen naziv se ga je denimo tudi prijel v hokejskih krogih, toda če se izognem zlasti temu, kako uspešen oziroma neuspešen je bil pri svojem delu, je zanimivo predvsem dejstvo, da v več kot 20 letih delovanja znotraj pisarn na Celovški cesti 25 ni imel pretirane pomoči v ostalih operativcih, ki bi bili za nadaljnji razvoj kluba vsekakor dobrodošli. Okej, ob sebi je imel večino prej omenjenega časa, sploh pa zadnjih 10 do 15 let, Miloša Vanića, človeka, s katerim sem sicer sodeloval tudi v vodstvu navijaške skupine Green Dragons med leti 1995 in 2000, kaj več pa ne.
Kajti tudi Tomaža Langerholza, ki je bil nekako (ne)formalni predstavnik za odnose z javnostmi, čeprav je hkrati ves čas opravljal še novinarsko delo pri tedanjem tujem športnem časopisu na naših prostorih, Sportskih novostih, nekako ne morem ravno šteti v ta krog oseb, ki so bili na profesionalni ravni vpleteni v delovanje kluba izpod Rožnika, enako pa to velja tudi za vse tajnice, ki so se skozi leta menjavale na enem in istem položaju. »Brainstormer« je bil namreč ves čas bolj kot ne Sekelj, njegova desna roka v tem pogledu pa Vanić.
Zakaj si klub ni privoščil dodatne pomoči vso obdobje v devetdesetih, ko sta se zaradi izjemno zvestih pokroviteljev, kot je bil denimo Hertz, dejansko cedila med in mleko v denarnem pogledu, mi ni jasno, morda tudi zato ne, ker nihče od vpletenih ni imel primerne vizije, kako iz Olimpije narediti prepoznaven ne samo slovenski, temveč tudi mednarodni brand. Ne verjamem namreč nenehnim očitkom, da je pisarno tista leta vodil samo pohlep, ne nazadnje je z razvejano ter ustrezno mrežo dodatnih ljudi vsak prepoznaven športni kolektiv sposoben na ta način obogateti še bolj.
Da se to da, predvsem pa, da lahko ljudem, torej odjemalcem vsega tega »cirkusa«, ponudiš bistveno več, kot zgolj samo (hokejsko) igro, je ne nazadnje dokazala ta ista Olimpija z vstopom v EBEL, bolj natančno od druge sezone tega mednarodnega tekmovanja naprej, ko se je v operativni del kluba vmešalo podjetje Infiniti, z Robertom Verličem na čelu. Slednji je nato s sodelavci nekaj sezon skrbel za to, da je imel obiskovalec hokejskih tekem v Tivoliju vsaj približno takšno izkušnjo, kot jo je bil deležen na srečanjih najboljših hokejskih lig, predvsem pa na svetovnih prvenstvih elite.
To je bil nek zelo primeren približek tudi temu, kar je nudil svojim navijačem na domačih dvobojih Medveščak, ko je bil del EBEL in kasneje KHL. Seveda vse to stane, o tem ni dvoma, toda z racionalnim pristopom se podjetja, ki nudijo tovrstne užitke in ki imajo v svojih vrstah predvsem prepogosto brezsrčne profesionalce, da zamenjati tudi z osebami, ki so bolj poceni, toda hkrati niti ne nujno manj kakovostna delovna sila. Je že tako, da denar »hlapi«, pri Olimpijah se zdi, da celo bistveno bolj kot moje pivo, ki ga v vročih, poletnih dneh dobim na mizo lokala ob Ljubljanici.
Jasno, brez strokovnosti ne gre, nikakor, pa vendar je lahko v tem pogledu srce ključnega pomena. Ker izraža neizmerno pripadnost nečemu, kar je nekomu sveto že praktično vse življenje.
In ko je tako, no, takrat se mora vsak vsaj tako tradicionalen in uspešen kolektiv na teh prostorih, kot je Olimpija, in ki ima za seboj svojo zvesto navijaško armado, opreti tudi na čustva. Jasno, brez strokovnosti ne gre, nikakor, pa vendar je lahko v tem pogledu srce ključnega pomena. Ker izraža neizmerno pripadnost nečemu, kar je nekomu sveto že praktično vse življenje. In v tem pogledu si enostavno ne morem pomagati, da ne bi izpostavil nekoga, ki je v slovenskem kolektivnem športu ostalim nedvomno pokazal pravo pot.
Zlatko Zahović, kot sicer glavni kreator (športno-operativne) politike vijoličastih, je leta 2008, ko je prišel v Ljudski vrt v takšni vlogi, natančno vedel, kakšne ljudi mora zbrati oziroma obdržati okrog sebe, da bo klub iz leta v leto le še rasel. Njegovi (najmanj) trije zelo pomembni sodelavci so bili vse do njegovega odhoda ljudje, ki so bili v neki polpreteklosti bodisi veliki podporniki bodisi celo vidni člani Viol. Vedel je, da ga ni denarja na tem svetu, ki bi tem fantom kupil goreč odnos do NK Maribor in predvsem do dela v njem. To pač imaš, s tem se tako rekoč rodiš.
Morda je za HK Olimpija, ki z vstopom v ICEHL začenja neko novo obdobje v svoji zgodovini, to enkratna priložnost, da sprejme podobno politiko kluba, kot jo je pred leti NK Maribor. Da s svojim delovanjem pokaže, da njeni operativci niso le nujno zlo, temveč predvsem dodana vrednost kluba. Pravzaprav ne bi bilo slabo, celo odlično bi bilo, če bi takšno pot prej ali slej ubrali pri vseh Olimpijah. Nagibam se celo k tezi, da je v bistvu le na ta način kolektiv na teh prostorih zmožen preživeti v kontinuiteti.
Kajti saj veste: denarja je vedno premalo, ljubezni pa enostavno ni mogoče kupiti …
