Torkova zmaga Olimpije v tekmovanju, ki za slovenski (klubski) hokej trenutno predstavlja najvišjo možno raven, je bila verjetno celo najbolj spektakularna, odkar v letošnji sezoni Zmaji nastopajo v druščini osmih avstrijskih, dveh italijanskih in po enega češkega ter madžarskega kluba (slovaški predstavnik je zaradi vsem znanih tragičnih dogodkov pred dobrima dvema tednoma, žal, izstopil iz lige). Že res, da so Graz 99ers trenutno daleč od ekipe, ki bi bila konkurenčna najboljšim v ICEHL, pa vendar – trem novim točkam, osvojenim s precejšnjo lahkoto se nikakor ne gleda v zobe.
To je bila igra mačke z mišjo, bi lahko zapisal, saj se je Olimpija dobesedno »hecala« s gosti z avstrijske Štajerske; pa ji statistika v strelih denimo niti ni bila tako v prid (30:25), toda kljub temu so uspeli Zmaji kar sedemkrat pretentati tako švedskega kot avstrijskega čuvaja mreže belo-oranžnih, Niklasa Lundströma in Felixa Nußbacherja (slednji je namreč po dveh tretjinah zamenjal prvega). In kakšne gole smo videli! Enega lepšega od drugega! Zdelo se je, kot da so varovanci Mitje Šivica tekmovali v tem, kdo bo bolj izviren pred nasprotnimi vrati, pošteno povedano pa bi bil izid na koncu lahko še precej višji.
To je bila druga najvišja zmaga Olimpije v letošnji sezoni ICEHL (višjo so dosegli le še proti beljaškemu VSV-ju s 6:0) in kdo bi si mislil, da se bodo tako hitro pobrali po dveh precej neprijetnih in visokih porazih. Še nedolgo tega so namreč najprej morali priznati premoč na domačem ledu Salzburgu (2:7), nato pa teden dni kasneje v Linzu še Black Wingsom z 1:5. Lahko bi rekel, da v obeh srečanjih Zmaji niso imeli svojega dne, sploh v Tivoliju proti Rdečim bikom so bili obsojeni na »lekcijo« pravzaprav že po dobrih 20 minutah dvoboja, ko so izgubljali s kar 0:5, tako da strokovnemu štabu ni pomagala niti menjava vratarja pred tem.
Žana Usa, ki je bil povsem nerazpoložen, je že po slabih šestih minutah in ob izidu 0:3 zamenjal Paavo Hölsa, toda tudi slednji ni zdržal dolgo v golu, na začetku 24. minute, takoj po petem prejetem Olimpijinem zadetku, je moral zapustiti svoje mesto med vratnicama, in sicer zaradi poškodbe ligamenta kolčnega sklepa, tako da je moral Kranjčan na delu v Ljubljani ponovno v igro. Zaradi te poškodbe bo sicer simpatični Finec z ledu odsoten še približno 14 dni. Če bo vse po načrtih, bi se v ekipo lahko vrnil ob koncu tedna, ko bodo zeleno-beli zaporedoma gostovali najprej v Celovcu, nato pa še v Beljaku.
Vsaj štiri naslednje tekme bo tako mesto v golu pripadlo Usu, ki, na vso srečo, na koncu vendarle ni imel težav s tem, ker kot edini od igralcev v ekipi ni pridobil potrdila o cepljenju za virusno obolenje COVID-19. S tem, ko so severni sosedi pred kratkim uvedli pravilo, da se tudi športnih dogodkov v povezavi z virusnim obolenjem COVID-19 lahko udeležijo le cepljene ali prebolele osebe, se je zdelo, da bo morda zaradi tega brez svojih nastopov (vsaj v Avstriji) ostal tudi Žan, pa vendar vodstvo ICEHL v tem pogledu ni zaostrovalo pogojev in je obveljalo pravilo z začetka letošnje sezone, da je za nastopanje dovolj že testiranje pred srečanji.
Ne morem si namreč niti predstavljati, kaj bi v nasprotnem primeru naredili pri vodstvu Olimpije, kajti tretji vratar Luka Kolin z začetkom naslednjega tedna odhaja na svetovno prvenstvo divizije 1 – skupina B do 20 let, ki bo od 12. do 18. decembra potekalo v estonskem glavnem mestu Talinu, tako da bo drugi čuvaj mreže za nekaj dvobojev še ne polnoletni Lan Kavčič … Kakorkoli že, tovrstne skrbi so za Zmaje vendarle preteklost, previdnost, da se Usu na teh štirih tekmah ne bi po naključju kaj pripetilo, pa naj le ostane. Škoda bi bila, da bi Šivičeva četa zdaj, ko je očitno spet na zmagovalnih tirnicah, obrnila trenutni trend navzdol.
V tem pogledu ne smem namreč pozabiti niti na tradicionalni domači derbi, ki ga je tokrat gostil Tivoli. Po zaušnici Jesenic pred slabima dvema mesecema, ko so zeleno-beli v Podmežakli pokleknili pred večnimi tekmeci z 0:3, so bili tokrat Zmaji v državnem prvenstvu z identični izidom boljši od Železarjev. Povsem zasluženo. In dejansko bi bila njihova zmaga lahko celo višja. S pravim pristopom od prve minute so dokazali in pokazali, da je razlika med vodilnima moštvoma ICEH in AHL vendarle konkretna. Seveda pa imajo večni derbiji vedno svoje čare in nikjer ne piše, da bo tako tudi v naslednjih, ki še sledijo v zaključku domačega tekmovanja.
No, in glede tega je vsekakor treba zapisati zanimivost, da se nam po dolgih letih utegne zgoditi, da se za slovensko lovoriko, torej v velikem finalu, ne bosta pomerila Jesenice in Olimpija. Nazadnje se je to zgodilo v sezoni 2012/13, ko so zeleno-beli v boju za končno prvo mesto ugnali zdaj že »mrtev« hokejski klub iz Zaloga, Slavijo (uspešno zgodbo v vzhodnem delu Ljubljane poslej namreč kroji Slavija Junior). Predhodno so tedaj Zmaji v polfinalu odpravili podmladek Jesenic, saj je po kolapsu kluba, ki je v Podmežakli igral glavno vlogo več kot 60 let, na članski ravni v tem pogledu zazijala praznina, posledice le-te pa so, roko na srce, v Kurji vasi vidne še dandanes.
Večni derbi mora biti v sleherni sezoni krona vseh klubskih dogodkov pri nas, še sploh hokejski ima res dolgo nit in mnogi, tudi ne največji hokejski ljubitelji, mu priznavajo njegovo izjemno veličino …
Ampak, da ne zaidem s teme … Ker bo Olimpija skoraj zanesljivo redni del domačega tekmovanja končala kot četrta, Jesenice pa bi enostavno morale potrditi vlogo favoritov na še neodigranih štirih srečanjih (dvakrat z Bledom ter po enkrat s Slavijo ter Triglavom), s čimer bodo redni del končale kot prve, to pomeni, da bo v kasnejšem polfinalnem obračunu prišlo do zelo verjetnega dvoboja večnih tekmecev. Ljubitelji klubskega hokeja v Sloveniji bodo tako prikrajšani za finalne boje pred (upam, da takrat že) polnimi tribunami, predvsem pa za daljšo serijo tekem za domači naslov, ki bi moral v deželici na sončni strani Alp še vedno šteti največ.
Te lovorike namreč ustvarjajo (bogato) tradicijo in zgodovino obeh naših eminentnih klubov, tako je bilo v preteklosti in tako bo vedno. Večni derbi mora biti v sleherni sezoni krona vseh klubskih dogodkov pri nas, še sploh hokejski ima res dolgo nit in mnogi, tudi ne največji hokejski ljubitelji, mu priznavajo njegovo izjemno veličino, ki je zelo verjetno ne prekaša niti nogometni med Mariborom in Olimpijo. Da so tovrstni dvoboji nekaj edinstvenega, je bilo mogoče videti tudi nazadnje v Tivoliju, ko se je določena skupinica Green Dragonsov, ki so družno navijali ob Ledenih zmajih, odločila popestriti večni derbi s pravo (nogometno) baklado.
Sicer drži, da takšni vložki v (hokejske) dvorane ne sodijo, vsaj med samo tekmo ne, pa vendar nekih hudih posledic tokrat dimna zavesa ni pustila ne na igralcih in ne na obiskovalcih srečanja. Slednji so se na koncu, kot že rečeno, razveselili lepe zmage Zmajev, enako pa je bilo to tudi na zadnji tekmi v ICEHL proti Graz 99ers. Nasploh občinstvo v Tivoliju vse bolj kaže prave obrise konkretne podpore oklepnikom na ledu, tako da so tekme v tem pogledu spet postale pravi užitek. Ko hkrati vse udeležence »počastijo« še rezultati, pa je vse skupaj še toliko lepše, zato poziv vse tistim, ki vas do zdaj Olimpije še ni prepričala, da vendarle vzamete pot pod noge in – smer Tivoli!
