Marko Miklavič
Klubi z imenom Olimpija so imeli zgodovinsko gledano, predvsem pa v različnih (ekipnih) športih, polno svojih junakov. Tudi pravih legend, ki so tako ali drugače zaznamovale zeleno-bele, je kar nekaj. No, tistih resničnih ikon pa je vendarle že precej manj. Romantika – vztrajati v enem in istem kolektivu praktično vso svojo igralsko kariero – namreč počasi, toda vztrajno izginja iz slovenskega vsakdanjika.
Pa ne samo iz našega, da ne bo pomote, tudi globalno je takšnih primerov vse manj in manj. Razlogi so povezani predvsem z višjimi denarnimi željami posameznikov, ki v nekem okolju pač ne dobijo več tistega ekonomskega zadoščenja, ki bi jih zadovoljil in po katerem v novem mileniju bistveno najbolj hrepenijo. Barve, dresi in grbi klubov dandanes praktično ne predstavljajo več ničesar, kar je sveto in kar bi bilo hkrati vredno njihovih nadaljnjih profesionalnih karier v nekem (domačem) okolju. Da, časi se spreminjajo in tega trenda, žal, ni več mogoče ustaviti …
Se pa lahko zaradi tega spominjamo vsaj zgodovine in oseb, ki so v (pol)preteklem obdobju na drugačen način zaznamovali najbolj prepoznavne ljubljanske klube. Sam se bom omejil na hokejske kolektive v zeleno-belih barvah. Za mene – in večino navijačev zmajev – so Olimpije pač Olimpije, ne glede na to, kaj so v pravnem pogledu v nekem obdobju pomenile. Zato bom seveda govoril o vseh tistih igralcih, ki so tako ali drugače zaznamovali zeleno-bele v zadnjih 30, 40 letih, dokler pač nekako seže moj spomin glede najhitrejšega ekipnega športa na svetu.
Lahko rečem, da sem ponosen na to, da sem rasel ravno v času, ko se na ledeni ploskvi Hale Tivoli drsali takšni asi, kot so bili Igor Beribak, Andrej Brodnik, Dejan Kontrec, Marjan Gorenc, Tomaž Vnuk, Bojan Zajc, Nik Zupančič in ostali legendarni hokejisti, vzgojeni v Ljubljani. Vsi našteti pa ne samo, da so bili odlični igralci, bili so tudi dolgoletni člani Olimpije. Nihče od naštetih ni bil zmaj manj kot vsaj polno desetletje, celo več, nekateri od njih so se zaradi poznih zaključkov karier v tem pogledu približali celo številki 20. In dolgo časa se je zdelo, da jih po stažu v zeleno-belem dresu ne bo prehitel nihče.
No, ko je večina njih že dodobra vihtela palice in se poigravala s ploščkom, kar nekaj omenjenih pa je tudi že okusilo slast igranja v članski zasedbi Olimpije, je poznega junijskega dne leta 1982 v ljubljanski porodnišnici privekal na svet Aleš Mušič. Kdo bi si tedaj mislil, verjetno pa prav nihče, da se bo Mušo, kot ga kličejo kolegi, prijatelji in znanci iz hokejskih krogov, skoraj 40 let pozneje vpisal v zgodovino vseh zeleno-belih kolektivov v slovenski prestolnici, in sicer kot prvi hokejist, vzgojen v Olimpiji, ki je – reci in piši – polnih 20 (članskih) sezon nastopal za zmaje.
Da, prav ste prebrali, Aleš je z zaključkom pred kratkim končanega državnega prvenstva postavil svojevrsten mejnik, pa ne samo v hokejskem svetu, temveč tudi sicer. Nimam sicer natančnega podatka, ali je katerikoli igralec v košarkarskem ali nogometnem klubu z imenom Olimpija kadarkoli nastopal toliko časa za zmaje, ampak verjetno se ne bi prav veliko zmotil (če sploh), da takšen junak dejansko ne obstaja, vsaj v novejši zgodovini teh klubov ne. V hokejskih Olimpijah pa ga skoraj zanesljivo ni bilo, če se omejim na zadnjih 50 let delovanj teh kolektivov.
Pa četudi bi po kakšnem naključju kdo celo obstajal, sem prepričan, da tako uspešen, kot je bil Aleš z Olimpijo v svojem obdobju, zagotovo ni bil. Da bi bil namreč kar desetkrat prvak s svojim matičnim klubom, da bi nastopil za državno reprezentanco (zanjo je mimogrede debitiral septembra leta 2005) na dvojih zimskih olimpijskih igrah, štirih svetovnih prvenstvih elite in bil kar 13 sezon del garderobe risov, se zagotovo ni zgodilo. In čeprav Aleš morda ni bi med najbolj udarnimi posamezniki ekip, tako na klubskem kot reprezentančnem področju, je bil pravzaprav njihov nepogrešljiv člen.
Kot izjemno dober obrambno naravnani napadalec (večino časa svoje profesionalne kariere je igral na položaju centra in s številko 16 na hrbtu), ki je še sploh blestel v igri z igralcem manj, torej v tako imenovanih »special teams, oziroma tudi kot član četrtega napada, torej v tako imenovani »energy line«, pa je v zadnjih letih, sploh na klubski sceni, vendarle dokaz(ov)al, da je lahko še kako uspešen tudi neposredno pred golom nasprotnikov, s čimer je »na stara leta« dodobra izboljšal tudi svoj točkovni saldo (za dosežene zadetke in prispevane podaje).
Kot dolgoletni kapetan, za legendarnim Igorjem Beribakom drugi najdaljši po stažu pri vseh hokejskih Olimpijah, saj je črko C na prsih nosil skoraj polnih osem sezon, je bil hkrati tudi pravi vodja moštev, v katerih je delil garderobo s številnimi slovenskimi soigralci, pa tudi s precejšnjim številom tujih hokejistov. Kdo od slednjih mu je bil najbolj pri srcu oziroma je nanj pustil največji vtis, je težko reči, morda celo Todd Elik, karizmatični Kanadčan, ki je nekoč igral v NHL skupaj z največjim vseh časov v hokejskem svetu – Waynom Gretzkyjem.
No, nekaj mi je pred dnevi vendarle prišlo na uho kot potrditev, in sicer, da je bil njegov najboljši trener v članski selekcij prav gotovo Mike Posma. Muhasti strateg, ki je imel po mnenju večine igralcev Olimpije iz zgodovinske sezone 2007/08 neverjetni občutek za vodenje tekme, je bil ob Eliku nedvomno eden tistih, ki je poskrbel, da bi Aleš pred nekaj več kot desetimi leti bržčas celo doživel vrhunec na klubskem področju, ko so zeleno-beli v finalu po lastni (kadrovsko-pisarniški) napaki izpustili iz rok pravzaprav že dobljeno serijo za končno prvo mesto v EBEL.
Vseeno pa je Mušo kot dvakratni zmagovalec AHL (v sezonah 2018/19 in 2020/21) ter enkratni zmagovalec Interlige (v sezoni 2001/02) lahko okusil tudi slast mednarodnega uspeha s svojo Olimpijo. V sezoni 2018/19 mu je skupaj s soigralci uspelo celo to, da je osvojil vse tri možne lovorike v eni sezoni (ob tisti za prvaka AHL še domačo pokalno in prvenstveno). Prepričan sem, da je ponosen tudi na dosežek iz sezone 1999/2000, ko je kot mladinec po sušnih desetih letih prinesel pokal za najboljše v lastni državi v tivolsko vitrino.
Tedaj sta z njim igrala še dva bodoča uspešna hokejista letnika 1982. Odlični branilec Damjan Dervarič, nekoč tudi udeleženec štirih elitnih svetovnih prvenstev, in napadalec Matej Hočevar, prav tako reprezentant z etiketo nastopa v eliti, hkrati pa brat še bolj uveljavljenega vratarja risov Andreja Hočevarja. Skupaj so tvorili trio do danes ene zadnjih resnično zelo dobrih zeleno-belih generacij, ki je pozneje vzorno predstavljala ljubljanski hokej tudi v slovenski reprezentanci, torej s tem prav tako na mednarodnem prizorišču.
Oba omenjena dandanes nista več igralsko aktivna, bog ve, kako bo v tem pogledu z Alešem. Ne bi se čudil, če bi po polnih dvajsetih sezonah v zeleno-belem dresu (v sezoni 2017/18 se je po kolapsu kluba iz Tivolija pridružil madžarski Albi iz Szekesfehervarja izključno zaradi igranja v EBEL, saj bi sicer odpadel iz reprezentančnega seznama za zimske olimpijske igre v Pjongčangu) odločil drsalke obesiti na klin. Glede na to, da je pod Rožnikom v skoraj 35 letih preživel »vse mogoče«, saj se je v hokejsko šolo vpisal pri štirih letih in štirih mesecih (oktobra leta 1986), bi v to celo skoraj zanesljivo verjel.
Ampak kdor ni spoznal Mušota, ne bi dal roke v ogenj, da si je takoj po zaključku zadnje sezone morda zadal že nove cilje, povezane z igranjem hokeja na ledu. Oziroma kot on v garderobi rad pridiga mlajšim soigralcem: »Fantje, moja odločitev, da preneham z igranjem hokeja, je odvisna predvsem od vas. Dokler mi ne boste dokazali, da ste boljši od mene na ledeni ploskvi, do tedaj bom pač nastopal.« Pozabil je dodati – (samo) za Olimpijo. Kajti Aleš Mušič je – o tem ni nobenega dvoma – novodobna ikona Tivolija.
In kakorkoli se bo pač že odločil glede njegove nadaljnje prihodnosti, sleherni navijač Olimpije se mu že danes lahko zgolj in samo prikloni. V prvi vrsti seveda za njegovo neizmerno zvestobo zeleno-beli barvi. Za nekaj, kar v modernem športu pravzaprav ne obstaja več, pa bi moralo še naprej poosebljati vse dobro in prav ne samo v hokejski, temveč v vseh Olimpijah. Kajti saj veste … Tudi mali Aleš je imel tistega davnega oktobra 1986 svoje(ga) vzornike(a). Svojega idola, ki je igral za Olimpijo in ki ga je Aleš oboževal. Ter sanjaril o tem, da bo nekoč takšen kot on. Izkazalo se je, da je postal še večji …
