Marko Miklavič
Pa jo imajo. Novo lovoriko namreč. Hokejisti Olimpije so se tako z drugo zaporedno zmago v finalu AHL tudi dokončno poslovili od tega tekmovanja. Upam in verjamem, da za vedno. In da bo poslej realnost hokejskega dogajanja pod Rožnikom le še precej bolj kakovostno »druženje« z najboljšimi avstrijskimi, italijanskima, češkim, madžarskim in slovaškim klubom.
Finalna serija v AHL je bila kratka. Lahko bi rekel, da se je zgodil priljubljeni »avtomat«. Tri zmage zmajev proti hokejistom Asiaga so bile namreč dovolj za ponovno slavje tivolske ekipe v tem tekmovanju. Kljub temu, da je končno prvo mesto zeleno-belih več kot zasluženo, je pa treba priznati, da so bili v končnici kar nekajkrat na težkih preizkušnjah. Sploh v polfinalu sta bila poraza na tretjem in četrtem dvoboju povsem nepričakovana in tudi nepotrebna, vendarle je četa Raima Summanena za vsaj eno klaso boljša od zasedbe iz Lustenaua.
In če je Olimpija v prvem srečanju skoraj že poklonila dobljeno tekmo italijanskemu kolektivu, pa je bila na drugem srečanju sama tista, ki je odnesla celo kožo po spretnem, predvsem pa srečnem zaključku tretje tretjine …
Zaključni boj za novo »zvezdico« je bil v tem pogledu celo nekoliko manj razburljiv, skupni izid bi temu prav gotovo lahko potrjeval, pa vendar je resnica drugačna. Uvodni zmagi, obakrat šele v sedmi minuti podaljška, kažeta na to, da je bil finalni boj izjemno izenačen. In če je Olimpija v prvem srečanju skoraj že poklonila dobljeno tekmo italijanskemu kolektivu, pa je bila na drugem srečanju sama tista, ki je odnesla celo kožo po spretnem, predvsem pa srečnem zaključku tretje tretjine – z golom za izenačenje 23 sekund pred koncem.
V zadnjem tivolskem obračunu je bila pravzaprav še najbolj suverena, čeravno je treba poudariti, da gostje tudi na tem dvoboju niso popustili praktično do zadnjega piska sirene, zadnji gol na 4:1 je tako padel šele na prazno mrežo. Asiago se je izkazal za zares trdoživega nasprotnika in bi si glede na prikazano med sezono morda celo bolj zaslužil »vstopnico« za ICEHL (v tem tekmovanju bo kot drugi italijanski predstavnik poslej nastopal prav tako dosedanji AHL-ligaš HC Pustertal Wölfe), toda zgolj kakovost posameznega moštva seveda ni edini pogoj za vstop v nekdanjo EBEL.
ICEHL je tekmovanje zaprtega značaja, torej je vstop vanj možen le s povabilom vodstva in ostalih udeležencev lige. Kot takšna je liga kajpak nekoliko manj zanimiva iz stališča tekmovalnosti oziroma boja za ohranitev ligaškega statusa (sistema na izpadanje namreč ni), vseeno pa s seboj prinaša neke druge prednosti, denimo kontinuirano nastopanje med za slovenski hokej kakovostnimi tekmeci, kar je naš hokej zagotovo pogrešal zadnja leta, ko sta bila tako Jesenice kot Olimpija zunaj te konkurence.
Seveda pa je pomemben vidik zaprtega tekmovanja tudi konstantno dovolj visok proračun kluba in to je bila doslej pač največja ovira za oba slovenska hokejska velikana. Olimpija je zdaj temu vendarle naredila konec in se odločila ponovno zagristi v to »kislo jabolko«. Ni namreč odveč poudariti, da je pridobivanje dovolj velikega finančnega kosa pogače v Sloveniji pogosto precejšen zalogaj za sleherni klub, sploh pa to velja za stanje, v katerem se je znašel ves svet, ko je pač zdravstvena pandemija dodobra zarezala v vse pore naših življenj.
Tudi zato bo moralo biti obnašanje klubskih veljakov v prvi sezoni novega tekmovanja kar se da racionalno, torej na neki način celo maksimalno preudarno. V povezavi s tem bo najbolj zanimivo videti, ali bodo imeli (športni) direktor kluba Jože Kovač in njegovi najtesnejši sodelavci dovolj srečno roko pri (dodatni) izbiri tujih okrepitev, ki so pač nujno potrebne, če želi moštvo resno nastopati v družbi 14 ekip in se s tem tudi konkretno boriti za vstop v končnico tekmovanja, torej med osem najboljših, kar mora biti nedvomno cilj zeleno-belih, od katerega ne bi smeli odstopiti.
Po drugi strani pa je jasno, kakšna je bila klubska usmeritev zadnja leta, ki jo je zaukazal že prejšnji predsednik zmajev Tomaž Vnuk – promoviranje in uveljavljanje domačih, torej slovenskih igralcev, po možnosti s čim večjo primesjo hokejistov, ki so bili tako ali drugače vzgojeni v Ljubljani. Do zdaj je bila ta usmeritev dovolj dobro zastopana, kako bo poslej, pa bomo šele videli. Osebno si želim tudi v bodoče gledati v zeleno-belem dresu čim večje število fantov, ki so tako ali drugače že zelo dobro poznani slovenski hokejski javnosti.
Zaradi precej pozne potrditve, da bo naslednjo sezono lahko nastopala v ICEHL, se je po mojih podatkih kar nekaj tovrstnih potencialnih okrepitev že pred tem odločilo, kje bo igralo naslednjo sezono, spet drugi pa imajo morda celo prevelika (finančna) pričakovanja …
Mi je pa po drugi strani jasno tudi to, da prav veliko manevrskega prostora Olimpija v tem pogledu niti nima. Zaradi precej pozne potrditve, da bo naslednjo sezono lahko nastopala v ICEHL, se je po mojih podatkih kar nekaj tovrstnih potencialnih okrepitev že pred tem odločilo, kje bo igralo naslednjo sezono, spet drugi pa imajo morda celo prevelika (finančna) pričakovanja in bo dogovor z njimi v tem pogledu (zelo) težko mogoč. Ne glede na to, da zmaji samozavestno vstopajo v ICEHL, sem prepričan, da bodo imeli enega najmanjših proračunov v ligi.
In ko je tako, je nemogoče pričakovati, da bo »denar frčal na vse strani«. Še enkrat: Olimpijino poslovanje bi moralo biti naslednjo sezono čim bolj racionalno, vodstvo kluba se bo vendarle spopadlo z nečem novim, hkrati pa še dandanes najbolj natančno ne ve, ali bo lahko od jeseni naprej računalo tudi na zaslužek od prodanih vstopnic (letnih in posamičnih), navijaških artiklov in morebitne prodaje hrane ter pijače na tekmah. Nekako čez palec bi to v neki »normalni« sezoni klubu na letni ravni lahko navrglo med 300.000 in 400.000 dodatnih evrov.
Tudi zato bodo, vsaj zame, pričakovanja glede »bombastičnih« okrepitev za naslednjo sezono nekoliko potisnjena na stran. Toliko let že spremljam dogajanje okrog kluba oziroma tudi okrog ostalih pravnih subjektov, ki so nekoč nosili ime Olimpija, da vem, da se »hišica iz kart« hitro lahko spet poruši. Oziroma da lahko zgodba ponovno krene v smer, ki je noben pravi navijač zeleno-belih ne bi smel nikoli več podpreti. Naj bo prva sezona v ICEHL predvsem spoznavna. Da se bomo vsi skupaj, tisti v klubu in tisti zunaj njega, postopno privadili na novo zgodbo.
