Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil – praviloma za hokejsko sekcijo Olimpije, nekajkrat pa se je pojavil tudi na košarkarskih tekmah – narejen transparent z zgornjim (zelo jasnim) sporočilom. Seveda, avtorji tega napisa (in tudi ideje) so bili Green Dragonsi. Z njim so oziroma smo – kajti tedaj sem bil tudi še sam aktiven v tej grupaciji organiziranih privržencev zeleno-belih – hoteli dati vedeti nasprotnikom Zmajev, da jim nasproti stoji »dobro naoljen stroj«, ki ga bodo težko premagali, hkrati pa je služil tudi kot dodatna spodbuda našim ljubljencem na ledu oziroma parketu.
Vprašanje je, kje se zdaj nahaja ta transparent oziroma, ali je sploh še »med živi«, če se lahko tako izrazim. Precej bolj verjetno drži slednje, pa vendar: če ga ljubljanski (nogometni) ultrasi še posedujejo, jim »mečem rokavico«, naj ga na enem od naslednjih srečanj v Tivoliju za stalno »posodijo« Ledenim zmajem, organiziranim privržencem hokejske Olimpije, če se že sami tako evidentno izogibajo Tivolija ter tamkajšnjih dvobojev v ledeni dvorani. Drži, prišel je spet ta čas, da po obdobju, ko je Olimpija kraljevala na domači sceni in kar deset let ni prepustila niti enega naslova (večnim) tekmecem, ta transparent spet ponosno »visi« na ograji zahodne tribune.
Olimpija je namreč hit prvenstva! Tekmovanja, v katerem prav gotovo nihče ni pričakoval, da bo po 13 odigranih srečanjih trdno na prvem mestu na lestvici, s trenutno kar petimi točkami naskoka pred najbližjim zasledovalcem, kolektivom iz Szekesfehervarja, ki je ob istem številu odigranih dvobojev zbral 27 točk. Še več, zeleno-beli niti za milimeter ne popuščajo v formi, celo zdi se, da jo nekoliko stopnjujejo, saj so v zadnjih petih obračunih izgubili zgolj dve točki od skupno 15 mogočih, v tem trenutku pa so zabeležili že deset zmag, česar niso pričakovali niti tisti njihovi najbolj optimistični privrženci, kaj šele ugledni hokejski poznavalci.
Tisti, zaradi katerih so tribune sploh lahko polne, bi si nedvomno zaslužili precej boljšo podporo, kot so jo bili deležni do zdaj, o tem ni prav nobenega dvoma.
Z menoj na čelu, če sem povsem iskren in to tudi priznam. Zavedal sem se sicer, da jim zaradi odlične telesne priprave, do katere je igralce pred sezono pripeljal njihov trener Mitja Šivic, lahko uspe dober začetek v novo sezono, toda kaj takšnega si nisem upal niti pomisliti. Strateg in njegovi varovanci so me maksimalno pozitivno presenetili, podobno pa je skoraj zanesljivo z vsemi tistimi ljubitelji hokeja na ledu, ki sicer še vedno v ne preveč velikem številu hodijo na domače tekme Zmajev v ICEHL. Tisti, zaradi katerih so tribune sploh lahko polne, bi si nedvomno zaslužili precej boljšo podporo, kot so jo bili deležni do zdaj, o tem ni prav nobenega dvoma.
Čeravno moram v isti sapi priznati, da sem na zadnjem domačem obračunu, ko je Olimpija merila moči z njenim tradicionalnim nasprotnikom tudi žee iz nekih drugih časov, VSV-jem, doživel nekaj, kar sem v Tivoliju verjetno celo prvič. Ne spomnim se namreč – pa sem v ledeni dvorani pod Rožnikom kar pogostokrat gost vse od svojih zgodnjih devetdesetih let -, da bi sicer ob odličnem rezultatu in igri, ki so jo prikazali gostitelji, »navadni« gledalci začeli sami od sebe navijati. Kaj navijati, dejansko celo prepevati navijaške pesmi, ki jih sicer ponavadi lahko poslušamo le, ko so na tekmah Olimpije, v sedanjosti kajpak le njene nogometne sekcije, na tribunah Green Dragonsi.
Se že vnaprej opravičujem za zapisano Ledenim zmajem, ampak vsaj v zadnjih desetih minutah srečanja, ki ga je četa Mitje Šivica dobila z neverjetnih 6:0, so prav preostali gledalci na vzhodni in tudi zahodni tribuni pokazali, da je Ljubljana še kako »lačna« dobrega hokeja, predvsem pa (najmanj) enakovrednih bojev najboljšega kluba iz slovenskega glavnega mesta proti »mogočnim« avstrijskim ter ostalim kolektivom, tako da se prisotnost maloštevilne organizirane navijaške skupine niti ne izplača, saj večina preostalega občinstva zmore pripraviti precej glasnejše in bolj udarno vzdušje od sicer zelo zvestih obiskovalcev Olimpijinih dvobojev.
Priznam, na trenutke so mi šle kar kocine po konci, pa ne toliko zaradi tega, ker bi v Tivoliju spet po dolgem času doživel pravi »navijaški happening«. Ne, nikakor, tribune ljubljanskega hokejskega hrama so se v preteklosti že mnogo bolj »tresle« kot ta, zadnji petek, je pa res, da so v vseh teh primerih gledalci praktično do zadnjega kotička napolnili leden dvorano, tako da je bilo tedaj na precej lažji način mogoče doseči neverjetno vzdušje. Bil sem bistveno bolj fasciniran nad dejstvom, da so tisti resnični ljubitelji zeleno-belih, ki praktično težko izpustijo kakšen obračun Zmajev tudi v kateri od manj prestižnih lig, z vsem srcem in zanosom želeli dati svoj prispevek k odlični predstavi.
In bili so glasni, razigrani, taki kot morajo biti pravi navijači Olimpije. Predvsem pa zelo spontani in iskreni, kajti tisti, zaradi katerih so uprizorili takšno predstavo, so si to s svojimi igrami na ledu nedvomno zaslužili. V tem pogledu – in ko zdaj celo pomislim malce bolj globoko – si morda v Tivoliju tudi v nadaljevanju sezone ne želim nekih novih »fac«, ki bodo prišle na tekme zgolj zato, ker bodo hokejisti Olimpije še naprej razveseljevali slovensko športno javnost. »Glory hunterji« zame nikoli zares niso bili dobrodošli, pa čeprav mi povsem preprosta ekonomska računica jasno daje vedeti, da so tudi oni tisti, ki prispevajo v klubsko blagajno prav tako kot vsi drugi, drugačni od njih.
Kakorkoli že … Nikakor ne želim s tem sestavkom odvračati ljudi od še bolj množičnega obiska hokejskih tekem v Tivoliju, daleč od tega, si pa želim, da tisti, ki boste poslej le našli čas (in denar), da podprete trenutno najbolj »vročo« Olimpijino sekcijo, da se pod Rožnik odpravite »bojno« razpoloženi. Zmaji bodo v nadaljevanju potrebovali še bolj glasno podporo vseh navijačev, kajti ne slepim se, da bodo tudi zeleno-beli prej ali slej padli v krizo, predvsem rezultatsko. Da bi slednja trajala čim manj časa, pa lahko poskrbimo vsi skupaj s tem, da bistveno bolj napolnimo Tivoli. Žiga Pance, Aleš Mušič in ostali si to vsekakor zaslužijo …
