Marko Miklavič

Žal je že tako, da tudi hokej v Ljubljani v preteklosti ni bil imun na težave, predvsem denarne narave. Na ledu Hale Tivoli je bila resda vselej aktivna Olimpija, toda slednja je imela zgodovinsko vseeno različna imena. Torej, tako kot je to zdaj dejstvo za košarkarsko in nogometno zgodbo, je tudi za hokej. Pravni subjekti so se menjavali, nit v tem pogledu je bila s prvotno matico pač izgubljena.

Ampak hokej v Sloveniji ima seveda drugačne zakonitosti, kot jih imata košarka in nogomet. In če je morala pred dobrimi 15 leti nogometna sekcija za Bežigradom ponovno začeti znova, v najnižjem ligaškem tekmovanju – 5. ligi, to hokejskemu kolektivu enostavno ni bilo treba. Zakaj? Zato, ker pri nas kaj drugega kot prvoligaško tekmovanje sploh ne obstaja. To zelo preprosto pomeni, če se v katerem od hokejskih okolij odločijo za stečaj kluba, v naslednji sezoni že lahko nastopijo z novim klubom na isti tekmovalni ravni.

Brošura HK Olimpija 1969-70

V tem sestavku se ne bom spuščal v tovrstne poteze ljudi, ki so tako ali drugače vodili Olimpije v preteklosti, takšna debata si hitro zavleče, predvsem pa ima sleherni nanjo povsem svoj pogled. V tem besedilu bi rad predvsem pojasnil, kdo ali kaj je sploh sedanji klub, ki bo prihodnjo sezono spet tekmoval v ICE Hockey League (nekdanja EBEL). Prepričan sem namreč, da tudi marsikateri zagrizeni navijač Olimpije ne pozna vsega ozadja, kaj šele vrsta bežnih opazovalcev, ki hokej na ledu in z njim zeleno-bele spremlja bolj površno.

Hokejski klub Olimpija je nastal 21. junija 2004, tedaj še pod drugim imenom – Športno društvo hokejske selekcije Olimpija (preimenovanje v Hokejski klub Olimpija se je zgodilo leta 2009). Bistvo ustanovitve tega kluba je bilo predvsem zagotoviti mladim igralcem nadaljevanje kariere na članski ravni. V devetdesetih letih pa tudi kasneje hokejska matica iz Tivolija (sprva HK Olimpija Ljubljana, potem pa tudi HDD Olimpija Ljubljana) namreč ni nudila dovolj priložnosti za igranje fantom, ki so prehajali k članom iz mladinske akademije.

Oglaševanje za hokejsko tekmo Olimpija-Slavija (2005)

Ravno ali predvsem zaradi tega se je v Ljubljani veliko talentiranih hokejistov dobesedno izgubilo čez noč ali pa so si poiskali druge klube, kjer so lahko igrali. Veliko število tujcev je bila kar stalnica v kolektivih, ki jih je vodil tedanji direktor dveh različnih Olimpij (HK in HDD) Matjaž Sekelj. Zato ni čudno, da se ga v hokejskih krogih pogosto označuje tudi za grobarja mladih ljubljanskih hokejistov. Temu se je zato odločil narediti konec Janez Sodržnik (leta 2005 je bil nekaj časa vpet tudi v delovanje takratnega NK Bežigrad).

Postal je prvi predsednik novonastalega kluba – ŠD HS Olimpija. Na tem mestu je vztrajal polnih osem let, ko ga je zamenjal Tomaž Vnuk, legenda ljubljanskega in tudi slovenskega hokeja. Ali je Rajc – kot mu pravijo prijatelji in znanci – tedaj sploh slutil, da bo pet let kasneje dobesedno primoran narediti člansko ekipo (dotlej je z različnimi selekcijami nastopal le v prvenstvih mlajših moštev), da bi s tem ohranil hokej v prestolnici na najvišji ravni, ne vem, vem pa, da je bilo nekako pravično, da je prav on nadaljeval s tradicijo igranja članskega hokeja pod imenom Olimpija.

Tako je Vnukova Olimpija v sezoni 2018/19 osvojila AHL, tekmovanje, v katerem so ob HDD Jesenice nastopale tudi številne avstrijske in italijanske zasedbe, brez enega samega tujca (!).

Svoj klub je namreč denarno stabiliziral (potem ko ga je leta 2012 prevzel z nekaj deset tisoč evri dolga), predvsem pa pokazal edino pravo pot, da mora Olimpija postati in ostati klub, ki bo uveljavljala lastne igralce, z dodatkom slovenskih občasnih ali rednih reprezentantov in če bo res nuja (ob prehodu v višji rang mednarodnega tekmovanja) z manjšim številom tujih igralcev. Tako je Vnukova Olimpija v sezoni 2018/19 osvojila AHL, tekmovanje, v katerem so ob HDD Jesenice nastopale tudi številne avstrijske in italijanske zasedbe, brez enega samega tujca (!).

In kar je še bolj pomembno, pokal so si Zmaji priigrali s kar 15 domačimi (slovenskimi) igralci, ki so do prehoda v članski hokej nastopali za vsaj dve različni starostni ekipi mlajših selekcij obeh ljubljanskih klubov (v Zalogu od leta 2008 vzgajajo mladce pri HK Slavija Junior, saj je HK Slavija medtem prenehal z delovanjem). To bi morala biti usmeritev tudi v prihodnje, seveda pa je jasno, da bo poslej, ko bo Olimpija spet del nekdanje EBEL (zdaj ICEHL), za boj za uvrstitev v končnico potreboval nekaj (cca. 5) res kakovostnih tujcev, ki bodo v ekipi delali razliko.

Pred Olimpijo in hkrati s tem celotnim ljubljanskim hokejem je torej spet bolj svetla prihodnost (lepo bi bilo, če bi tudi HK Slavija Junior v letu ali dveh vstopil v AHL in s tem nekako predstavljal podružnično moštvo za Olimpijo). Kdo bi si mislil, potem ko je po sezoni 2016/17 HDD Olimpija Ljubljana (ki je bil po tekmovalni plati mimogrede naslednik HK Olimpija Ljubljana) propadlo in se je zdelo, da se nad Tivolijem zbirajo črni oblaki, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Toda aktualni predsednik kluba Miha Butara je zavihal rokave in prvi rezultati so že vidni.

Seveda se mora klub organizacijsko še nekoliko okrepiti, bistveno pa je, da izboljša tudi stanje v lastni akademiji. Proces treninga hokeja na ledu je šel v korak s časom, ideje in znanje v tem pogledu pa so izjemno dragocene. Ko je Rajc v Tivoliju vzklil kot hokejist, je za njegov razvoj skrbel tedaj priznani češkoslovaški strokovnjak Josef Beniač. Moja velika želja je, da bi se tudi v (bližnji) prihodnosti v klubu obrnili na tovrstno pomoč iz tujine. Morda se zdi dežela tisočerih jezer v tem pogledu izvrstna rešitev, s Finci ima slovenski hokej sicer že kar nekaj res odličnih izkušenj.

Kakorkoli že, v Tivoliju so ponosno in preudarno zakorakali v novo obdobje zgodovine kluba. Pa ne samo tega, ki pravno-formalno obstaja šele dobrih 10 let, temveč želijo z drugačnim pristopom bolj smelo in racionalno nadaljevati tradicijo vseh zeleno-belih kolektivov od zgodnjih 70 let prejšnjega stoletja, ko so Zmaji prvič pod imenom Olimpija osvojili lovoriko za najboljše v nekdanji skupni državi. Zato upam, da se kratice pred imenom ne bodo več nikoli spreminjale. HK, HDD pa spet HK … Upam, da s(m)o s tem enkrat za vedno končali, ko je govora o klubu izpod Rožnika.

Nekaj statističnih dejstev:

HK Olimpija Ljubljana

8-kratni jugoslovanski prvak (1972, 1974, 1975, 1976, 1979, 1980, 1983 in 1984)

7-kratni slovenski prvak (1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000 in 2001)

Šampionsko slavje 1998

HDD Olimpija Ljubljana

8-kratni slovenski prvak (2002, 2003, 2004, 2007, 2012, 2013, 2014 in 2016)

HK Olimpija

1-kratni slovenski prvak (2019)

1-kratni prvak AHL (2019)

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.