Naj vas zgornji naslov ne zavede preveč v luči vnovičnega večnega derbija med Olimpijo in Jesenicami, ki bo sicer določil prvega finalista državnega prvenstva. Seveda je v hokeju na ledu mogoče prav vse, tako kot v praktično slehernem (ekipnem) športu, presenečenja se pač dogajajo. Pa vendar mislim, da imajo Zmaji pred povratnim polfinalnim obračunom domačega tekmovanja enostavno preveliko prednost v zadetkih (drži, končnega zmagovalca tega para bomo dobili po »nogometnem sistemu«, torej, kdor bo boljši iz dveh srečanj), da bi se lahko naposled zgodilo kaj nepredvidenega, potem ko so pred 14 dnevi v Podmežakli slavili s prepričljivim izidom 3:0.
Ampak k boju za novo slovensko zvezdico se še vrnem … Najprej bi se rad v resničnem pogledu dotaknil naslova mojega tokratnega razmišljanja. Jasno, povezan je s predstavami oziroma bolje rečeno trenutnim stanjem zeleno-belih v mednarodni konkurenci, ki je del ICEHL. Tej so v letošnji sezoni v Tivoliju namenili glavno pozornost in prav je tako, čeravno seveda zaradi tega vseeno ne bi smeli preveč zanemariti igranja na domačih ledenih ploskvah, zaradi česar bodo številni ljubitelji hokeja v Sloveniji prikrajšani za finalni dvoboj večnih nasprotnikov. Prav bi bilo namreč, da bi na ta način še naprej gojili tradicijo do najstarejšega derbija v deželici na sončni strani Alp.
No, to je že zgodba za kakšno drugo priložnost … Da ne zaidem, se spet vračam k bojem onstran naših meja, ki v zadnjih dveh tednih niso ponudili neke nove slike glede izboljšanja forme oziroma vsaj rezultatske uspešnosti Zmajev. V štirih srečanjih so zabeležili zgolj eno zmago (v gosteh pri Pustertalu) in tri poraze (doma z VSV-jem ter Albo in v gosteh v Szekesfehervarju). Ta neuspešen mini niz jih je prvič po skoraj petih mesecih rednega dela tekmovanja postavil pod rdečo črto, ki na lestvici ICEHL deli moštva, ki se bodo zagotovo uvrstila v končnico (prvih šest zasedb), in ekipe, ki bodo to srečo šele izzvale z dodatnimi obračuni (klubi med sedmim in desetim mestom).
Ne upam si namreč niti v sanjah pomisliti, da bi Olimpija po nekem (črnem) scenariju padla celo na mesta, ki zanesljivo pomenijo konec sezone na mednarodnem prizorišču že konec februarja; to bi bila – še posebej v luči dosedanjega poteka sezone – prava mala katastrofa. Toda v teoriji je seveda mogoče prav vse, da ne bo pomote. V praksi pa … V tem pogledu še vedno verjamem, da bodo varovanci Mitje Šivica v sklepni fazi rednega dela ICEHL zbrali dovolj moči in slavili na vsaj vseh petih (morda le štirih!) domačih tekmah, ki so jim še preostale (od skupno pogojno desetih, bolj verjetno pa devetih), kar bi moralo zadostovati za želeni cilj.
Glede na to, da je nedeljsko srečanje istih tekmecev odpadlo zaradi vdora koronavirusa v italijansko zasedbo je malo verjetnosti, da bi bilo po petih dneh moštvo z Južne Tirolske že pripravljeno na nove napore.
In ravno eden od dveh italijanskih predstavnikov bi moral biti zgolj dan po večnem derbiju – spet v Tivoliju – že novi nasprotnik zeleno-belih. Toda glede na to, da je nedeljsko srečanje istih tekmecev odpadlo zaradi vdora koronavirusa v italijansko zasedbo (zaradi česar je vodstvo ICEHL odpovedalo tako obračun Bolzano–Salzburg kot tudi Bolzano–Olimpija) je malo verjetnosti, da bi bilo po petih dneh moštvo z Južne Tirolske že pripravljeno na nove napore. No, počakajmo raje na današnjo odločitev v povezavi s tem, ki bo seveda tako kot vedno prišla iz vodstva lige.
Bržčas se bo v povezavi s to pomembno informacijo trener zeleno-belih Mitja Šivic tudi odločil, s kakšno postavo bo odigral današnji večni derbi. Če bodo novice onstran Karavank takšne, da bo Bolzano jutri vendarle prispel v Ljubljano, bodo danes priložnost skoraj zanesljivo dobili tudi (ali predvsem) tisti igralci, ki denimo zadnje čase v ICEHL niso nastopali veliko ali pa sploh niso nastopali. V tem pogledu predvsem ciljam na oba še vedno kaznovana napadalca, Tadeja Čimžarja in Miho Zajca (ostala jima je še tekma kazani zaradi domnevnega rasističnega izpada), rekonvalescenta Aleša Mušiča, nadobudnega Gregorja Žežlja in še kdo se bi utegnil znajti v tej skupini »oklepnikov«.
V vsakem primeru pa upam, da bo tako danes kot jutri, če bo do tekme sploh prišlo, med vratnicama stal trenutno najbolj kakovostni čuvaj mreže, ki ga Olimpija premore in ki je seveda dovolj zdrav, da je lahko na voljo strategu Zmajev, Paavo Hölsä. Finska »hobotnica« je na Jesenicah in v Brunicu svojo mrežo ohranila nedotaknjeno in čeprav je nato proti VSV-ju prejela štiri gole, je težko reči, da bi lahko naredila karkoli več, kot sicer je, saj so jo soigralci pri večini zadetkov pustili na cedilu. Ravno zato mi je bilo še toliko bolj čudno, da je na naslednjem (pomembnem) srečanju Mitja Šivic vratarsko mesto zaupal še »prezelenemu«, 18-letnemu Luki Kolinu.
Roko na srce, omenjeni sicer zelo talentirani čuvaj mreže, tudi reprezentant do 20 let, svojega dela ni opravil najboljše (in to navkljub nekaterim izjemnim obrambam, da ne bo pomote), a kriviti ga za novi poraz Olimpije bi bilo seveda velik greh. Glede tega bi moral vso odgovornost prevzeti njegov nadrejeni, ki je z napačno odločitvijo pripomogel k temu, da je Alba poleg Innsbrucka še vedno tista ekipa, ki je Olimpija v ICEHL ni premagala. Drži, Zmaji težko igrajo proti madžarski zasedbi, nekako jim ne leži, pa vendar. Ne morem se znebiti občutka, da v strokovnem vodstvu moštva niso naredili vsega za to, da bi vendarle prvič vzeli skalp moštvu vzhodnih sosedov.
Toda, da ne bo pomote! Ne trdim, da bi zeleno-belim s Fincem v golu to uspelo, daleč od tega, toda na tako pomemben dvoboj bi moral mladi slovenski strokovnjak med vratnici enostavno postaviti svojega v tistem trenutku najbolj »vročega« moža. S tem bi dal vsem vedeti (predvsem pa tudi celotni zasedbi), da je naredil vse za zmago svoje ekipe, da je nenazadnje vso odgovornost za dobro branjenje lastne mreže zaupal tujemu vratarju, ki je bil zato, da dela razliko, tudi pripeljan v ekipo, tako pa … Kakorkoli že, verjamem, da je Mitja Šivic po tekmi vendarle spoznal svojo zmoto in se je iz nje nekaj tudi naučil …
Napak do konca rednega dela v tem pogledu ne bo več smel narediti, o tem ni dvoma, saj jih znajo Olimpijini nasprotniki še kako kaznovati. Pač, svoje je v drugi polovici rednega dela ICEHL naredila tudi kakovostna razlika, o kateri sem pred časom že pisal, da se bo verjetno zgodila. Ravno zato pa morajo biti vsi v strokovnem štabu poslej res stoodstotni glede pravilnosti odločitev, sploh tistih, ki se zdijo povsem logične in hkrati upravičene. Kajti sicer bo izjemna priložnost po neposredni uvrstitvi v končnici splavala po vodi. In tega si ne jaz ne ostali navijači zeleno-belih nikakor ne želimo, saj so nam Zmaji prve tri mesece tekmovanja resnično poklanjali veliko veselja.
In z njimi bi se vsi skupaj radi veselili še naprej! Najprej že danes, ko se pričakuje uvrstitev v finale državnega prvenstva, ki ga je Olimpija, v nasprotju z Jesenicami, od osamosvojitve Slovenije naprej zgolj enkrat izpustila iz svojih rok, nato pa tudi ob (neposredni) uvrstitvi v končnico ICEHL. Ta naloga bo zagotovo precej težja za zeleno-bele. Ne bi se čudil, če bo celo prepuščena povsem za konec rednega dela tekmovanja, ko bi morali Zmaji odigrati kar dve srečanji z Vienno, sicer neposredno tekmico za najmanj šesto mesto, tako da se utegne na koncu v tem pogledu zgoditi to, da bo šlo vse skupaj res čisto »na knap«.
