Jutri popoldan bodo vse (hokejske) poti vodile le na eno mesto – v ledeno dvorano Tivoli. Nedelja, 2. oktobra 2022, bo namreč za vedno zapisana v zgodovino Olimpije (katerokoli pravno-formalno pač že; za nas navijače pa tako ali tako obstaja le ena). Pred tekmo z madžarskim predstavnikom v ICEHL bo pod strop Tivolija dvignjen dres s številko 16. Ta je v novejši zgodovini zasedbe s Celovške ceste 25, torej po osamosvojitvi Slovenije, večino časa pripadal le Alešu Mušiču, napadalcu Zmajev, ki je skupno za zeleno-bele v članski konkurenci igral več kot 20 let. Lahko bi rekel, da celo praktično neprekinjeno, saj je vmes zgolj eno sezono nastopal ravno za tokratno tekmico čete Mitje Šivica, Albo 19 iz Szekesfehervarja.
Že lansko pomlad, ko sem kolumno v celoti posvetil ravno štiridesetletni legendi Tivolija, (https://enotnost.si/kolumne/ales-music-novodobna-ikona-tivolija/) sem zapisal, da je to pravzaprav dosežek brez primere ne samo na hokejskem področju, torej v okviru Olimpije, temveč med vsemi klubi v Ljubljani (in ne samo v Olimpijah) v tistih bolj pomembnih ekipnih zvrsteh, kot so denimo nogomet, košarka, rokomet, … Ne spomnim se namreč – pa verjetno bi o tem kdaj kdo že pisal –, da je katerikoli igralec, katerekoli Olimpije ali kakšnega drugega kluba iz glavnega mesta in v kateremkoli športu nosil isti dres dve desetletji ali celo več. Prepričan sem, da ne. In prepričan sem da,– če že obstaja – ni (bil) otrok tega istega kolektiva.
No, Aleš Mušič to je. Vem, kar težko je verjeti, da v sodobnem športu, kjer za takšne podvige prostora (in želje) pravzaprav ni več, nekje še obstaja nekdo, ki pooseblja vse, kar je na neki način na igralnih površinah plemenito, kar je tradicionalno, kar je – če hočete – romantično. Ko je namreč pred 36 leti tedaj dobra štiri leta stari Aleš prvič obul drsalke in preizkusil spolzek tivolski led, je verjetno le malokdo verjel, da bo kakšno desetletje kasneje taisti Aleš postal nesmrten. Nesmrten za navijače Olimpije, ki hrepenijo (vso zgodovino, zadnja leta pa sploh) po novih ljubljanskih junakih s čeladami na glavah in palicami v rokah. Ni jih kajpak veliko takšnih zraslo pod Rožnikom, odkar je razpadla nekdanja skupna država.
Zato so seveda še toliko bolj vredni vsi tisti, ki so tako dolgo vztrajali na tej poti (samo)potrditve, in Mušo je prav gotovo največji med njimi. Če je Olimpija še v rajnki Jugoslaviji vzgojila Tomaža Vnuka, ki je kasneje nedvomno zrasel v zeleno-belo legendo, tudi (ali predvsem) zaradi njegovega prispevka na mednarodnem prizorišču, tako klubskega kot reprezentančnega, je v nekem novem obdobju pod Rožnikom ta vloga naposled pripadla Alešu Mušiču. Drži, in na to me kdaj pa kdaj rad spomni kakšen res zagrizen ljubitelj hokeja v Ljubljani, Aleš po (tehničnem) znanju in vlogi, ki jo je imel Rajc, kot kličejo legendarno štiriindvajsetico, ne more biti enak njegovemu starejšemu klubskemu kot tudi reprezentančnemu kolegu, toda po nečem drugem ga nedvomno prekaša – po zvestobi.
In ta za marsikoga, ki mu je zeleno-bela barva najbolj pri srcu, šteje celo več. Seveda bi lahko glede kriterijev, ki nekoga ločijo od drugega po njegovi veličini, dodal še vse uspehe oziroma lovorike, ki jih sleherni doseže z določenim klubom (ali reprezentanco), ampak tovrstne razlage so vedno nehvaležne oziroma povedano drugače – vsake oči imajo svojega malarja. Ne bom pa se prav v ničemer zmotil, če rečem, da sta oba omenjena nedvomno velikana ljubljanskega hokeja, bolj natančno Olimpije. In če grem še dlje, nista edina, še kar nekaj jih namreč je, ki bi si zaslužili status legend, nedvomno tudi z obešenim dresom pod stropom Tivolija. Pravzaprav me čudi, da takšnega statusa že ne uživajo, ampak nanje se ni spomnil pred leti ne Matjaž Sekelj, za zdaj pa tudi Miha Butara ne …
Kakorkoli že, tokrat ne bi rad razpredal preveč o tem, kaj vse ni prav pod trenutnim klubskim vodstvom, za to bo še dovolj priložnosti v bodočih kolumnah, je pa treba veljakom s Celovške ceste 25 vsaj za jutrišnji (slavnostni) dogodek izreči pohvalo. S tem, ko so znižali ceno vstopnice za polovico in se hkrati zavezali, da bodo od vsake prodane vstopnice 2,5 evra prispevali za otroke, ki so del mladinske šole Olimpije in ki prihajajo iz socialno šibkejših družin, so se nesebično priključili akciji, ki jo je sicer v zadnjem tednu zagnal in tudi uspešno zaključil prav Mušič. Seveda smo tudi pri Enotnosti pomagali zbirati denarna sredstva za nadobudneže in z dražbo unikatnega Aleševega dresa zagotovili 210 evrov pomoči tistim, ki so jo najbolj potrebni.
Mušo je s to svojo gesto še enkrat več dokazal, kako veliko srce ime in kako zelo Olimpijin je. Tudi zaradi tega bi bil enostavno prevelik greh, da se v neki bližnji prihodnosti ne bi vključil v delo v klubu, kateremu je dal vsa ta leta kot (profesionalni) igralec. Sam se sicer ne vidi v vlogi trenerja, vsaj za zdaj ne, nedvomno pa ima neizmerno željo, da bi lahko s svojim znanjem, izkušnjami in trudom pomagal na drugih ravneh vzgojiti neke nove generacije Mušičev, Pancetov itn. Kajti ta vidik, torej vzgoja mladih hokejistov, je trenutno v Tivoliju še vedno na precej majavih nogah. Lahko bi bilo boljše, o tem ni dvoma, predvsem ob bistveno večjem posluhu vodilnih klubskih mož, ki morajo v tem pogledu potegniti drugačne poteze.
Ampak, da ne bi preveč zašel … Vse to ta konec tedna ni najbolj pomembno, prvi oktobrski vikend v letu 2022 mora biti praznik. Za Aleša in za vse nas, ki nam Olimpija toliko pomeni. Zaslužil si je, zaslužili pa smo si tudi mi. Kajti ne pozabite: vprašanje je, kdaj spet (če sploh kdaj) se bomo lahko skupaj poklonili takšni karieri katerega od igralcev v prihodnosti. Žiga Pance je eden tistih, ki še nekako gre po tej poti, glede mlajših igralcev pa je prisoten velik vprašaj. Zato navijači Olimpije jutri ne razmišljajte preveč. Vsi v halo Tivoli, vsi zaradi Mušota! In ne pozabite: ceremonija ob Mušičevem slovesu od profesionalnega igranja hokeja ter hkrati nastopanja za Zmaje se bo začela že 15 minut pred tekmo, tako da morate biti v dvorani vsi najkasneje ob 17.10!
Prvi oktobrski vikend v letu 2022 mora biti praznik. Za Aleša in za vse nas, ki nam Olimpija toliko pomeni. Zaslužil si je, zaslužili pa smo si tudi mi.
Zdaj pa še nekaj o začetku ICEHL sezone za Zmaje … Po pričakovanih (štirih) porazih v CHL, kjer sicer Olimpijo v naslednjih dneh čakata še oba obračuna z bržčas najboljšo ekipo skupine – švicarskim Zugom (najprej doma, v sredo, 5. oktobra), so zeleno-beli začeli tekmovanje tudi v mednarodni konkurenci avstrijskih, italijanskih in madžarskega kluba. Z dvema porazoma in dvema zmagama se trenutno še držijo »nad vodo«. Zanimivo, obakrat so tri točke odnesli z gostovanj in takrat, ko je mrežo čuval Kanadčan Anthony Morrone, ki je tudi sicer v CHL, ko je dobil priložnost, pustil boljši vtis od Žana Usa, zato čudijo poteze strokovnega štaba, da Morroneju na ponudijo še več priložnosti za branjenje, kot so mu sicer. Ne nazadnje je od štarta v ICEHL precej odvisen nadaljnji razplet sezone …
Ampak na milo rečeno nenavadne poteze strokovnega štaba na čelu s trenerjem vratarjev Anžetom Ulčarjem glede vratarjev smo navajeni že iz lanske sezone, tako da se ne bi čudil, če bo v letošnji sezoni zgodba podobna, vsekakor pa bo zanimivo videti tudi, koliko priložnosti za nastopanje bodo dobili doma vzgojeni hokejisti, kar so pred sezono na veliko poudarjali v strokovnem štabu, predvsem glavni trener Mitja Šivic. Trenutno od takšnih fantov igra le Žiga Mehle (Miho Beričiča v ta kontekst seveda ne morem šteti) in kar sem do zdaj videl od njega na tekmah, kjer je dobil nekoliko več priložnosti za dokazovanje, je pustil zelo dober vtis in bi si brez dvoma zaslužil še nekoliko večjo minutažo na ledu, in to ne samo v četrtem napadu, temveč tudi v kakšnem bolj udarnem.
Kajti dvajsetletni otrok Olimpije je ravno na sredinem večnem derbiju na Jesenicah, ko je Olimpija s težavo (4:2) premagala »amatersko« domače moštvo in si s tem prislužila novo pokalno lovoriko, dokazal, da je lahko še kako koristen, ko ima ob sebi denimo Žigo Panceta in igralce podobnega kova. V prvem napadu je bil prava poživitev, tako da ga je bilo na trenutke prav užitek spremljati. Upam in želim si, da smo v Ljubljani končno dobili hokejista, ki bi lahko postala nova zvezda Olimpije. Ne samo na slovenski ravni, temveč tudi širše. Seveda pa bo v tem pogledu veliko (ali celo največ) odvisno od strokovnega štaba, kajti trenutno je Žigov razvoj najbolj prepuščen ravno Mitji Šivic in njegovim pomočnikom.
