Morda je zgornji naslov vendarle preveč optimističen – govorim namreč o možnostih Zmajev glede neposredne uvrstitve v končnico –, ne nazadnje so po novem letu v 12 tekmah ICEHL varovanci Mitje Šivica večkrat izgubili kot zmagali (sedem porazov in pet zmag), kar kaže na to, da forme niso pretirano dvignili oziroma slednja še vedno ni dovolj konstantna. Ampak upati ni greh, nikoli. Teorija namreč zeleno-belim še vedno dopušča izpolnitev sanj, ki so se pred letošnjo sezono zdele praktično neuresničljive. Toda to je seveda čar hokeja na ledu oziroma športa nasploh, da se kdaj pa kdaj zgodijo tudi neke vrste čudeži.
Enega takšnih bi v tem tednu potrebovala tudi Olimpija. Ne da ne verjamem, da tivolska ekipa ni sposobna v zadnjih štirih srečanjih rednega dela prej omenjenega mednarodnega tekmovanja doseči štirih zmag, torej vknjižiti vseh 12 točk, s čimer bi se po vseh izračunih zanesljivo uvrstila med prvih šest klubov ICEHL in s tem tudi že v četrtfinale, toda vendar moram biti glede na prikazano v zadnjem času realen in zapisati, da je to bolj kot ne misija nemogoče. Še sploh (ali predvsem), ker bo moči kar dvakrat merila z Vienno (doma in v gosteh) ter enkrat z Bolzanom (doma), seveda pa bo še pred tem, že danes, najprej gostovala pri Dornbirnu.
Že ta dvoboj, seveda, če bi šel za Zmaje v napačno smer, bi lahko razblinil praktično vse dvome o tem, ali imajo sploh še realne možnosti za neposredno uvrstitev v končnico. Poudariti moram, da Olimpija že samo ob »zgolj« 11 osvojenih točkah v naslednjih štirih srečanjih ne bi bila več odvisna zgolj sama od sebe v tem srditem boju, v katerem se je nekako znašlo sedem zasedb (Vienna, Pustertal, Bolzano, Znojmo, KAC, Olimpija in Graz). In to pomeni, da bi se ji morali v tem pogledu »poklopiti« tudi določeni drugi izidi, na kar pa po pravici povedano ne gre preveč računati. Sploh zato, ker bo v zadnjem krogu kar nekaj »neposrednih« obračunov pretendentov za 6. mesto.
In ko je tako, vedno lahko pride tudi do »kalkulacij«. Zato bi bilo v tej luči nedvomno prav tudi to, da vodstvo lige že danes, pred novim krogom srečanj, sporoči, ali je posebna komisija ICEHL zaradi pritožbe italijanskega predstavnika naknadno razveljavila odločitev zdravniškega senata, po katerem sta bila dvoboja KAC–Bolzano in Alba–Bolzano predhodno sicer že registrirana v korist celovške in madžarske ekipe s 5:0 brez boja. Kakorkoli že, v naslednjih dneh bo marsikaj jasno, ko je govora o morebitnih nadaljnjih bojih zeleno-belih na mednarodnem prizorišču. Po nekem res črnem scenariju se lahko celo zgodi, da si ne bi uspeli priigrati niti mesta med deseterico …
Ampak na to možnost, jasno, nihče ne želi pomisliti, še najmanj pa strokovni štab. Verjamem, da se bodo oziroma so se za zadnje štiri tekme dobro pripravili na nasprotnike in da bodo – v nasprotju z nekaj zadnjimi obračuni – povlekli bolj posrečene poteze glede igralskega kadra. Ne morem namreč ponovno mimo odločitve, ki me je zmotila in ki se, na žalost, ni zgodila prvič, torej glede izbire prvega vratarja. Na zadnjem srečanju se je po skoraj dveh mesecih premora zaradi poškodbe v gol kot prvi čuvaj mreže vrnili Žan Us. Gre nedvomno za zelo dobrega vratarja, ki pa si vsaj po mojem mnenju številke 1 proti Znojmu (še) ni zaslužil.
Nikakor ne želim, da izpade to kot pretirana kritika Kranjčana, in to kljub temu, da bi svoje delo seveda lahko opravil precej bolje. Moje mnenje je, da je bil za nastalo situacijo še najmanj kriv, saj je bil na neki način »žrtvovan« na tako zelo pomembnem obračunu, ki ga je Olimpija pač enostavno morala dobiti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi kakšen teden nazaj z Luko Kolinom, ko je v Tivoliju gostovala Alba. Moram priznati, da mi izbor prvega vratarja na teh dveh tekmah ni razumljiv in kar je najhuje, niti ni prinesel želenega učinka. Nikoli ne bomo namreč izvedeli, ali bi v obeh primerih s Fincem v golu Zmaji dobili vseh šest točk …
Ne nazadnje je bil Paavo Hölsä v zadnjem času v zelo dobri formi. Poleg tega, da je v zadnjem mesecu na kar štirih tekmah ohranil svojo mrežo nedotaknjeno (dvakrat v ICEHL in dvakrat v polfinalu DP proti Jesenicam), je tudi sicer branil na precej konstantni ravni. Ni bilo več opaziti prevelikih nihanj kot v preteklosti, tako da bi si brez dvoma zaslužil večje zaupanje nadrejenih. Morebiten izgovor slednjih, da je šlo za rotacijo zaradi utrujenosti oziroma natrpanega urnika tekem seveda ne vzdrži. Če mi glede tega ne verjamete, lahko o tem povprašate kakšnega (vrhunskega) nekdanjega čuvaja mreže, odgovor ne bo nič drugačen …
Škoda, kajti zdi se mi, da bi bila lahko Olimpija danes v nekem drugem izhodiščnem položaju, tako pa … Ampak, kar je, je. Zato je prav, da niti ne pogrevam pretirano zadnjega obupnega domačega poraza (0:8) proti sicer tehnično in napadalno odlični češki ekipi. To je bila prava klofuta vsem, ki smo si v Tivoliju ogledali dvoboj, verjamem, da so se podobno ali še bolj neugodno počutili tudi igralci. Toda, jasno, tudi takšne tekme se lahko zgodijo in sem prepričan, da se bodo še kdaj ponovile, saj to ni nič nenavadnega tudi v kakšni bistveno močnejši ligi, kot je ta, v kateri trenutno nastopa Olimpija.
Toda treba je biti pošten: med Zmaji je tokrat zaigralo kar pet še v lanski sezoni izjemno pomembnih članov Jesenic.
Za konec tega sestavka bi nekaj besedic namenil še polfinalnemu obračunu v državnem prvenstvu. Predvsem, ker je šlo za večni derbi in ker so se po njem zgodile določene zadeve, ki so milo rečeno čudne. Da so zeleno-beli povsem upravičili vlogo favoritov (ki je v teh dvobojih sicer kajpak nehvaležna), mi ni treba posebej pisati. Pravzaprav so – v nasprotju z lansko sezono – odčitali pravo lekcijo Železarjem. Toda treba je biti pošten: med Zmaji je tokrat zaigralo kar pet še v lanski sezoni izjemno pomembnih članov Jesenic. Ob takšnem (novem) razmerju sil na ledu je bila tudi naloga v letošnji sezoni za zeleno-bele lažja.
Jasno, odhod gonilne sile neke ekipe bi povzročil nemalo težav še kakšnemu boljšemu moštvu, kot so Jesenice, nadomestni hokejisti pa razen redkih izjem nekako niso zmogli nositi enakega bremena kot Jaka Sodja, Blaž Tomaževič, Žan Jezovšek in ostali. In če me njihovi prihodi v Tivoli iz razloga, da bodo napredovali v svojih karierah ter hkrati s tem pomagali na njeni poti tudi Olimpiji, še niso toliko zmotili (čeravno neki pretirani pristaš novačenja igralcev iz Podmežakle prav tako nisem), pa nikakor ne morem razumeti poteze, ki jo je po koncu polfinala DP naredila Olimpija. Kot v nekakšen znak podpore (?) Jesenicam je do konca sezone rivalom v AHL posodila branilca Miho Logarja.
Sem pa uspel izvedeti, da Miha ni bil edini, ki je bil načrtovan v tem pogledu, njemu bi morali slediti še branilec Mark Čepon ter napadalca Žan Jezovšek in Anže Ropret, katerih pomoč pa so – bojda – v garderobi zavrnili. Očitno nekje še obstaja dostojanstvo … Je pa kasneje vodstvo kluba z zahvalo Olimpiji za njeno gesto (kako patetično, pred sezono bi potemtakem pričakoval protestno noto, ker je ta ista Olimpija Jesenicam odpeljala štiri igralce) povzročilo pravi revolt med jeseniškimi organiziranimi navijači, ki zaradi tega poslej bojkotirajo tekme lastnih ljubljencev. No, vsaj nekomu v slovenskem hokeju še nekaj pomeni hudo rivalstvo, ki je lahko edino pravo vodilo tudi v prihodnje …
